Katjuša Kranjc in Rok Kuhar, ustanovitelja
arhitekturnega studia Raketa, delujeta na presečišču arhitekture in oblikovanja. Prostore obravnavata celostno, do zadnjega detajla. Oblikujeta prostore in predmete zanje. Po nominaciji za še eno mednarodno in trajnostno oblikovalsko nagrado smo ju povabili k pogovoru.
Zakaj se vajina blagovna znamka imenuje Pikka z dvojnima črkama?
Katjuša Kranjc: Pikka je nastala, ko mi je umrl oče in nisem našla primerne žare. Žaro lahko držiš naravnost pred seboj ali pa jo primeš od spodaj in jo objameš. Želela sem poslavljanje z objemom. Krog je tukaj prva in edina asociacija. Potem sva z Rokom kroženje, plastenje in letnice iz debel, ki predstavljajo rast in izginjanje hkrati, vključila na obodu prototipa žare.
Rok Kuhar: Zaradi žare ime pika kot konec, hkrati pa pika na i kot kakovostna zaokrožitev. Ko sva začela razvijati nove izdelke, je večpomenskost imena ustrezala. Po prvi prejeti nagradi red dot, rdeči piki za lebdečo polico Circulum Wave pa dileme, da je ime pravo, ni bilo več.
Katjuša: Všeč nama je slovensko ime, ki je malo modificirano s podvojenima začetnicama najinih priimkov. Na začetku so na sejmih in predstavitvah v tujini vsi mislili, da sva Finca.
Pika, krog je forma, ki vaju zelo vznemirja. Zakaj?
Katjuša: Vsi predmeti, ki jih oblikujeva, najprej 
izhajajo iz potrebe in funkcije. Ko sva Circulum prijavila na razpisu Centra za kreativnost (v nadaljevanju CZK), nama je nekdo predlagal, naj ga deklarirava kot medicinski pripomoček, ker skrbi za psihično stabilnost, saj rešuje problem jutranje stiske in stresa, ko vsi vsepovsod iščejo svoje ključe, telefone in očala. Največja prednost Circuluma je, da ga ne moreš pokriti, ker visi na žici, je omejen v širini in ne omogoča drugega kot odlaganje majhnih predmetov. Vsi, ki imajo Circulum, povedo, da se jim je to uredilo.
Rok: Krožno formo je v arhitekturi relativno težko aplicirati, v oblikovanju je to lažje. Krog je simbol popolnosti življenja in pozitivnih konotacij, zato ga večkrat uporabljava. V večini predmetov, ki jih oblikujeva, je središče krog, ki gre okrog telesa, objekta in zmeraj funkcionira. Je organski, a še zmeraj geometričen. Je element, ki ga rada in izrazito uporabljava, tako za reševanje funkcionalnih potreb kot tudi likovnih in simbolnih, saj je popolna forma.
Kako je nastala viseča posoda za rože Freesbee?
Katjuša: Želela sva narediti visečo posodo za gojenje
sobnih rastlin, ki bi dopolnjevala kolekcijo Circulum. Prvotno je bila zamišljena iz pločevine, nakar sva na razpisu CZK dobila razvojna sredstva in jih nekaj namenila za raziskavo trga. Izkazalo se je, da ljubitelji sobnih rastlin večinoma želijo glineno posodo in ne pločevinaste. Pa smo začeli še enkrat.
Največja težava tistih, ki gojijo sobne rastline, je, da jih preveč zalivajo. Kako to rešiti? Uporabila sva tisočletja staro metodo iz Afrike, kjer so zaradi suše v zemljo zakopavali glinene posode zato, da so te zadrževale vodo, da ni prehitro pronicala v globino. Pri Freesbeeju moraš skrbeti, da je centralni »kontejner« napolnjen z vodo, potem pa rastlina sama potegne toliko vlage, kolikor jo potrebuje. Izhajala sva iz forme potičnika, kjer se notranjost potice speče zato, ker vroč zrak kroži skozi notranji tulec, pri Freesbeeju pa prostornino notranjega tulca izkoristimo za kontejner za vodo. Poroznost neglazirane gline omogoča počasen prehod vode v zemljino.
Freesbee je nominiran za Green Product Award. Čestitamo!
Rok: Zelo sva vesela, da sva dobila nominacijo za Green Product Award, ker ni lahko vključiti vseh teh odlik v serijski izdelek. Vprašanje koncepualne zasnove, izbora materiala, embalaža in vrsta drugih parametrov vpliva na to, kako »zelen« je izdelek.
Katjuša: V oblikovanju se zadnje čase v glavnem govori o trajnosti. Mislim pa, da nikakor ne smemo zanemariti likovne note, nenehnega teženje k popolnosti, ravnovesju in skladnosti.
Sama skrbita tudi za proizvodnjo izdelkov blagovne znamke Pikka. Kako to poteka?
Katjuša: V resnici si nikoli nisva zares želela, da bi postala proizvajalca. Razstavila sva prototip Circuluma na Mesecu oblikovanja in ker je bil odlično sprejet, sva si rekla: no, pa dajva!
Rok: Zdaj bolje razumeva probleme celotnega cikla razvoja novih izdelkov in delo za Pikko nama pomaga pri kakovostnejšem oblikovanju tudi za druge naročnike. Dobro razumeva izzive proizvodnje in trženja.
Katjuša: Dokler sam nisi investitor, se ti zdi, da je vse dosegljivo, da je vse možno. Ko sam postaneš tudi investitor, pa pogosto razmišljaš o racionalizaciji in smotrnejših rešitvah.
Izdelke Pikka zdaj prodajata v izbranih trgovinah od Avstrije do Kitajske. Kako sta prišla do te distribucijske mreže?
Katjuša: S sejmi. Za trženje pohištva in stvari, ki se jih dotikamo, so še vedno relevantni sejmi. Trgovec mora videti, imeti izkušnjo. Veliki distributerji žal v večini primerov še vedno ne pridejo do tebe preko spleta.
Kaj pa se danes dogaja s sejmi? Ali ta oblika pospeševanja prodaje po covidu-19 zamira?
Katjuša: Se spreminja, ampak po drugi strani pa te mednarodne sejme še vedno obišče vsaj sto tisoč ljudi. Ta potreba po »dotakniti se« ostaja.
Rok: Vedeti je treba tudi, da sva na sejmih v dvojni vlogi. Ne samo kot proizvajalca, ampak tudi v vlogi arhitekta oziroma tistega, ki izbira. Tukaj je dotik, fizična izkušnja pomembna, saj ob vsej optimizaciji vizualnih predstavitev več ne vemo, kaj je res in kaj virtualno. Vizualizacija vse prenese, zato je še toliko bolj pomembno, da vidimo v živo, da se dotaknemo in preverimo resnično kakovost izdelave.
V središču Ljubljane se je pred dnevi odprl Design Corner Ljubljana, za katerega ste
vi, Katjuša, dali pobudo in pripravili izbor. Kaj prinaša takšen prostor prestolnici?
Design Corner Ljubljana ponuja pregled najboljšega slovenskega oblikovanja na enem mestu v ikonični stavbi Filipovega dvorca. Gre za avtorsko kuriran izbor izdelkov in blagovnih znamk najbolj prodornih slovenskih oblikovalcev. To je prostor, ki ga je prestolnica nujno potrebovala.
Soustvarjata interierje in v zadnjih dveh letih ste pripravili dve razstavi na temo interierja. Katjuša, vi ste bili sokustosinja razstave Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, skupaj pa sta v čast 20-letnice vajinega studia Raketa pripravila razstavo Onkraj vidnega – interierji v času pandemije v kleti Gradu Lendava. Do kakšnih spoznanj sta prišla na podlagi teh razstav in dolgoletnega ukvarjanja z interierjem?
Katjuša: Temu izjemno pomembnemu področju, tako za posameznika kot tudi za skupnost, se posveča premalo strokovne pozornosti. Družbeni mediji in platforme, ki temeljijo na deljenju fotografij, kot sta Instagram in Pinterest, predstavljajo interierje in arhitekturo ogromno uporabnikom. Včasih se zdi, da je dobro oblikovan prostor dosegljiv vsakemu posamezniku, kar na žalost ni res. Verjela sem, da lahko razstava pripomore k boljšemu razumevanju in pozicioniranju interierja, tudi znotraj arhitekturne stroke, zato sem dala Matevžu Čeliku, takratnemu direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, pobudo za razstavo o slovenskem interierju, na katero se je odzval in s tem omogočil resnejši začetek strokovnega diskurza pri nas.
Razstava Onkraj vidnega – interierji v času pandemije pa prikazuje prazne interierje, ki kljub svoji bogati likovni podobi brez glavnega akterja, človeka, ne pomenijo nič.
Rok: Za oblikovanje interierja je potrebno drugačno znanje kot izključno arhitekturno. Ta znanja so specifična, žal pa se na Fakulteti za arhitekturo še vedno ne poučujejo sistematično.
Katjuša: Interier je disciplina, ki združuje vrsto praks, a se običajno obravnava skozi prostorske elemente, kot so atmosfera, razmerja, barve, akustika, materiali, teksture … V interierju je vedno atmosfera tista, ki določa, kako se počutimo. Dober interier ni nikoli pogojen s slogom, torej ni pogojen s trenutkom, v katerem je nastal. Zato imamo lahko prelepe baročne, modernistične ali minimalistične interierje.
Otvoritvi obeh razstav sta bili po prvem valu pandemije, zato menim, da trenutek ne bi mogel biti bolj primeren. Razstavi sta bili namenjeni temu, da se vzpostavi strokovni in javni diskurz, kako zelo pomemben je interier. Po večmesečni ujetosti v interier mislim, da so vsi dobro razumeli, kako pomembno je oblikovanje notranjega življenjskega prostora.
Rok: V pandemiji se je začelo brutalno mešanje zasebnega in javnega, kjer ni več nobene ločnice. Prihaja čas, ko se bomo morali oblikovalci odzvati na to in se prilagoditi novim danostim, kar predstavlja velik izziv.
Katjuša: Človek je najpomembnejši. Interier brez človeka ne obstaja. V nagovoru za razstavo v Lendavi je kuratorka Danica Sretenović zapisala, da »oblikovati interier pomeni ustvarjati bližino«, kar se mi zdi resnično lepa in zgoščena misel, kaj interier je.
Rok, vi ste od leta 2017 tudi profesor industrijskega oblikovanja na ALUO-ju v Ljubljani. Kako pripravljate študente, da se odzovejo na nove danosti?
Rok: Vloga oblikovalca se je v zadnjih letih zelo spremenila. Naše študente želimo izobraziti o zavedanju pomembnosti in potenciala njihove vloge v razvojnih procesih, pomembnosti trajnostnih principov, predvsem pa spodbuditi zavedanje, da so del večje kreativne ekipe, kjer vsak člen soprispeva in kjer samo oblikovalec še zdaleč ni dovolj za uspeh izdelka ali storitve. Zato se tudi v učnem procesu trudimo pri povezovanju z drugimi panogami in drugimi članicami UL, Fakulteto za elektrotehniko, z Ekonomsko fakulteto, Fakulteto za strojništvo, z Oddelkom za lesarstvo na Biotehnični fakulteti ter drugimi. Sodelovanje študentov s kolegi drugih strok v multidisciplinarnih razvojnih projektih, katerih del je UL, daje študentom neprecenljive izkušnje in kakovostno popotnico za delo po končanju študija.
Pri opisu studia zapišeta: »Biro vodiva ženska in moški, partnerja tako zasebno kot tudi profesionalno, zato veliko pozornosti namenjamo ravnovesju. Skrbimo za ravnovesje med zunaj in notri, med starim in novim, med zasebnim in javnim, med funkcionalnim in poetičnim…«
Rok: Prepričan sem, da je lepota v kontrastu in ne v težnji k zlivanju v eno. Zadovoljstvo ljudi, ki polnijo najine interiere in uživajo v uporabi predmetov, ki sva jih oblikovala, je največje zadoščenje, ki nama daje energijo in naju žene naprej.
Piše: Ana Ivančič
Objavljeno v reviji SaMMozavestno.
