Priznana slovenska modna oblikovalka Maja Štamol letos obeležuje 20. obletnico modnega delovanja. Njena pot ni bila običajna – začela se je v njeni mali podstrešni sobici in pozneje odvila na modnih pistah v Milanu, Washingtonu, Dublinu, Zagrebu in drugod. Kot pravi, ima srečo, da je lahko tam predstavljala svoje kreacije, in še večjo srečo, da jih dame, ki jih nosijo, predstavljajo v še več krajih po svetu.
Kako bi danes, ko se spominjate svoje 20-letne kariere, opisali svoje začetke?
Začetkov se pogosto spominjam. Moja pot ni bila običajna, saj sem po končani osnovni šoli nadaljevala šolanje na srednji kemijski šoli, ki je bila, vsaj po mnenju mojih staršev, moja bodočnost. Zame so si želeli varne prihodnosti – štipendije in zaposlitve do konca svojih delovnih dni. Nisem bila srečna. V šoli sem preštevala atome, doma pa zanke pri pletenju, kar je bilo tudi moje prvo modno izražanje. Rada sem bila lepo oblečena, zato sem sama ustvarjala pletenine, šivala pa mi je po mojih idejah teta Silva, v tistih časih najbolj spoštovana šivilja daleč naokrog. Kmalu je dozorela ideja, da se vpišem v šiviljski tečaj, kjer je mentorica prepoznala moj talent in me usmerila v priprave na sprejemne izpite na Srednji oblikovni šoli, ki sem jih uspešno opravila. To je bila zame neke vrste potrditev, da sem na pravi poti. Veliko sem delala, kupovala profesionalne šivalne stroje in kreirala oblačila v moji mali podstrešni sobici. Nekega dne sem zbrala pogum in se prijavila na natečaj za obleko Miss Slovenije.
Katera prelomnica v vaši karieri vam je najbolj ostala v spominu?
Nikoli ne bom pozabila klica Cvetke Dragan iz uredništva One, ki mi je sporočila, da sem med desetimi finalisti … Ampak! Ampak, pogoj za sodelovanje je bila izobrazba, ki pa je jaz takrat še nisem imela … Na vse načine se je trudila, da bi našli možnost sodelovanja, saj so ji bile ideje zelo všeč in na koncu sva uspeli. Uspešno opravljen sprejemni izpit na Srednji šoli za oblikovanje mi je odprl vrata v svet mode in oblikovanja. Pozneje potrdila niso bila več potrebna, vstopnica so bile moje kreacije, moje delo. To je bila prva prelomnica, druga pa zmaga z obleko za Miss Universe, po kateri sem dejansko začela samostojno pot oblikovanja oblačil. 1. maja 2004 je nastala blagovna znamka maja štamol, ki letos obeležuje 20 let delovanja.
Ste kdaj spremenili način dela, zamenjali strategijo, tako rekoč »vrgli vse, kar ste do tedaj poznali, skozi okno« in začeli znova ali drugače?
Moj način dela se v sami strategiji skozi vsa leta ni kaj dosti spremenil.
Začela sem sama, z leti je ekipa rasla, postala številčnejša, delovni prostor se je večal … Danes sva v ekipi dve, vodi naju direktor, občasno se nam pridruži sodelavec na področju grafičnega oblikovanja. In pa kadar izdelamo kakšno mini serijo one size oblačil, poiščemo podizvajalca.
Sodelovali ste na številnih modnih revijah in dogodkih doma in po svetu. Kateri dogodek vam je bil še posebej blizu?
Imam to srečo, da sem svoje kreacije na modnih revijah lahko predstavila v 
Milanu, Washingtonu, Dublinu, Zagrebu … Na damah, ki jih nosijo, pa še v več krajih po svetu.
Prva revija v Milanu je bila nepozabna, saj prve ne pozabiš nikoli. Zelo močan vtis je name naredila predstavitev v Washingtonu, saj je bila na nepozabni lokaciji Perry Belmont House, v družbi eminentnih gostov visoko v diplomaciji in svetovno znanih imen v svetu oblikovanja. Sicer pa je vsaka predstavitev globoko v mojem srcu, mi veliko pomeni in sem zanjo hvaležna.
Kateri so vaši najljubši modni oblikovalci ali ikone, ki so vplivali na vašo oblikovalsko pot?
Nimam posebnih ikon, ki bi vplivale na mojo pot. Zelo površno spremljam kolekcije drugih oblikovalcev, morda sem jih včasih več. Še vedno sledim svojemu stilu, ki temelji na nosljivosti kreaciji, brezčasnosti krojev, a je obogaten z detajli, ki kreaciji dajejo moj podpis.
Kaj menite, da je ključ do ohranjanja zvestih strank skozi dve desetletji?
Pošten odnos in kakovostno izdelane unikatne kreacije.
Vas je v dvajsetih letih kdaj »prijelo«, da bi odnehali?
Nekje po treh letih samostojne poti sem se doma zjokala svojemu možu, saj se mi je zdelo, da ne zaslužimo za stroške … Pa me je potolažil, da blagovna znamka nastaja štiri do pet let in da če po petih letih ne bom zaslužila dovolj za svoj obstoj, potem ne znam delati ali pa ne znam računati (smeh).
Kako pomembno vlogo pri promociji blagovne znamke imajo modni dogodki, kot je Ljubljanski teden mode?
LJFW je zagotovo pripomogel pri promociji in prepoznavnosti slovenskih oblikovalcev.
Hkrati pa ti vsako leto postavi izziv narediti celoto, pripraviti kolekcijo oblačil, kar je dobro za sam razvoj blagovne znamke. Ne vem, koliko oblikovalcev bi tudi sicer izdelalo kolekcijo, saj je to vseeno velik strošek, hkrati pa seveda ni nujno, da kolekcija zares zaživi in se dejansko prodaja.
Nekoč so bile kolekcije osnova za nadaljnjo proizvodnjo. Po predstavitvi so sledila zaključevanja kolekcij, kjer so trgovci naročili posamezne kose in toliko je bilo tudi proizvedenih. Trgovske hiše so ta oblačila odkupile in jih same tržile v svojih trgovinah, danes pa tega ni več. Oblikovalec se mora znajti sam na vseh področjih. Če želi svoja oblačila prodajati v kakšni trgovini, plača najemnino, odstotek od prodaje oblačila, kar ostane na zalogi, pa dobi nazaj. Trgovec s tem nima prav nobenega tveganja, vse je na plečih oblikovalca.
Veliko oblačil z revije LJFW gre v prodajo v LJFW shop, ampak če jih oblikovalec ni sposoben izdelati v nosljivih velikostnih številkah, tam tudi ostanejo do naslednje revije. Žal so torej namenjena zgolj predstavitvi, morda za kakšna modna fotografiranja in to je to.
Naša kolekcija je osnova za moje delo s strankami. Stranke se lažje odločijo, če lahko oblačila pomerijo. Nekaj kosov, ki so fleksibilnih velikosti, izdelamo v manjši seriji in jih prodajamo na spletu, vsi drugi modeli pa se izdelujejo po meri in naročilu. S tem se izognemo prevelikim zalogam in posledično s tem vsaj malo pripomoremo k skrbi za okolje.
Kaj pa pripravljate za 30. obletnico blagovne znamke?
Ta je daleč in hkrati blizu, saj čas tako zelo hitro teče.
Upam, da bo takrat z menoj že moja hčerka Žani, ki se je odločila za nadaljevanje šolanja v smeri oblikovanja in morda bo to priložnost za predajo ateljeja v njene roke.
Pustimo času čas!
Objavljeno v reviji SaMMozavestno.
Piše: Eva Peserl
Foto: Aljoša Rebolj, Anže Petkovšek, numinous.dharma, Jure Makovec