ŽENSKE BREZ FILTRA se vračajo na odre
Desa Muck, Tina Gorenjak, Tanja Kocman, Nuška Drašček in Lucija Vrankar bodo tiste, ki nas bodo ponovno nasmejale. Po več kot 180 ponovitvah hit stand-up komedije Ženske brez filtra se naše gospodične vračajo na oder z novim podvigom in nadaljevanjem – Ženske brez filtra 2.
Ženske brez filtra so v svojih dosedanjih predstavah odprle marsikatero temo, v kateri se je prepoznala tudi publika. Prav v tem je verjetno eden od razlogov, da se gledalci vedno znova vračajo – ker se med smehom hitro najde kakšna situacija, misel ali priznanje, ob katerem si rečeš: »O, to pa poznam.« In čeprav predstava govori predvsem skozi žensko perspektivo, je postala zanimiva tudi moškemu delu občinstva. Na odru namreč ni govora le o ženskah, ampak tudi o odnosih, vsakdanjih zapletih in situacijah, v katerih se lahko prepozna marsikdo.
Na oder se vračajo še bolj samozavestne in brez dlake na jeziku. Pred začetkom predstave smo poklepetali z Lucijo Vrankar, Tanjo Kocman in Nuško Drašček.
Prva stvar, ki nas je zanimala, je bila, kaj je po njihovem mnenju še vedno tako velik tabu, da jo ljudje lažje povedo kot šalo na odru kot pa iskreno v zasebnem pogovoru.
Lucija Vrankar:
»Mislim, da smo ženske dandanes veliko bolj odprte. Mlajše generacije se na glas pogovarjamo o spolnosti, odnosih, čustvih, politiki … Jaz sama nimam zadržkov oziroma tabu tem, ne na odru ne v zasebnem življenju. Saj smo vsi krvavi pod kožo.«
Tanja Kocman:
»Da ženske uživajo v seksu in da lahko imajo tekom svojega raziskovanja ter pred tem, ko se z nekom ustalijo, tudi več partnerjev. To bi bila taka lažja. Še težja? Da nekatere ženske ne želijo otrok. Ne, da jih ne morejo imeti, temveč da se zavestno odločijo, da jih ne bodo imele. Še vedno se preveč radi vtikamo v družinske sestave ljudi, s katerimi niti ne živimo, in se absolutno ne potrudimo, da bi razumeli kakšno drugo alternativo. Tu še imamo veliko prostora za izboljšavo.«
Nuška Drašček:
»Ne vem, ali obstaja kakšna tema, ki bi bila prav zagotovo tabu. So pa določene teme, ki so namenjene bolj zasebnosti. Zdi se mi, da je dobro, da imamo predstave, kot so Ženske brez filtra, in še kakšne podobne projekte. Ni nujno, da gre vedno za predstavo – lahko je tudi pogovor ali intervju.
Pomembno se mi zdi, da imamo ženske, ki so dovolj pogumne oziroma odprte, da določene stvari delijo. Včasih se mi zdi, da se o nekaterih temah preprosto premalo pogovarjamo. Če govorimo o sami izkušnji ženskega telesa, ki je drugačna od izkušnje moškega telesa, se mi zdi, da so ljudje včasih še vedno nekoliko zaprti ali pa se premalo poslušamo.
Dobro se je pogovarjati o tem, kaj nas dela različne in pri čem smo si tudi podobni. Včasih je določeno temo lažje načeti skozi humor, potem pa se lahko pogovor prelije tudi v bolj resno debato.
Od zaposlovanja žensk in neenakosti do razlik v fiziologiji med moškim in ženskim telesom, izkušenj s porodom, puberteto in podobno. Zdi se mi, da je dobro, da smo v javnem prostoru odprti do takšnih debat.«
Lucija Vrankar: »Zaupaj vase. To je res pomembno, preden stopiš na oder.«
Ko je Lucija Vrankar prvič stopila v Ženske brez filtra, je med bolj izkušenimi ženskami na odru čutila precej treme. Danes je za njo že veliko ponovitev, zato smo jo vprašali, kaj bi današnja Lucija povedala tisti, ki je tik pred prvo predstavo še nekoliko prestrašeno stopala na oder. »Zaupaj vase! To je res pomembno, preden stopiš na oder. Nikoli nisi stoodstotno pripravljen, ker takšna pripravljenost dejansko ne obstaja. Pri stand-upu se dogaja marsikaj … veliko je nepredvidljivih situacij in različnih reakcij publike, zato je treba samo verjeti vase in v svoje sposobnosti. Pa bo šlo. To bi si svetovala.«
Humor pa za Lucijo ni zgolj način, kako zabavati občinstvo. Skozi življenje se je izkazal tudi kot način, kako se znajti v situacijah, ki niso vedno tako zabavne. To je ugotovila že, ko se je prvič soočila z življenjem v tujini in je morala sama reševati povsem običajne stvari, od stanovanja in avtomobila do zavarovanj. »Velikokrat sem se počutila popolnoma izgubljeno. Tudi ko sem opravljala poklic stevardese, je bil humor moj zaščitnik. Let ima zamudo tri ure? Odlično – še tri ure lahko uživam na letališču v ZDA, kjer imajo en kup kavarnic in kave …« pravi v smehu.
Sčasoma je prišla do precej preprostega spoznanja: ni se vredno obremenjevati s stvarmi, ki niso tako pomembne oziroma se bodo prej ali slej rešile. »Lahko jih rešuješ s slabo voljo ali pa z nasmehom na obrazu – in jaz sem izbrala nasmeh in humor.«
Podobno razmišljanje prenaša tudi na kariero. Če bi lahko iz svojega življenja izbrisala eno pravilo oziroma predstavo o tem, kaj je mogoče in kaj ne, bi izbrisala mišljenje, da je svet ogromen in nedosegljiv. »Sama sem si dokazala, da to ni res. Moja kratka razlaga je: ‘Dve leti pa si okoli sveta, simple.’ To lahko prenesem tudi na karierne priložnosti. Nič ni nedosegljivo in če si kaj želiš početi, se ti to še kako hitro lahko uresniči.«
Tanja Kocman: »Zdaj vidim, da je selekcija tista, ki naredi vso razliko.«
Tanja Kocman je ena tistih, ki težko ostane samo pri eni stvari. Poleg nastopanja jo najdemo še pri različnih projektih, dogodkih in na televiziji. A prav raznolikost ji očitno ustreza. Pravi, da jo preveč prostega časa hitro pripelje v fazo razmišljanja, ki je lahko zelo produktivna ali pa ravno nasprotno.
Kljub temu se je skozi leta naučila pomembne stvari – poslušati svoj prvi odziv in predvsem reči ne.
»Edino, kar sem tekom let spremenila, je pa res to, da si prisluhnem in, če je moj prvi odziv ob nekem potencialnem projektu ‘ne’, se potem tega tudi držim. Leta nazaj nisem znala reči ne ali pa sem se celo bala zavrniti neko priložnost, ker sem mislila, da bom le tako lahko napredovala v svoji karieri. Zdaj pa vidim, da je selekcija tista, ki naredi vso razliko in ti na koncu omogoči predvsem napredek na osebni ravni.«
Tudi pri komediji zanjo uspeh ni nujno samo v glasnem smehu. Seveda je smeh občinstva nekaj, kar si komik želi, vendar je po njenem mnenju lahko še pomembneje, da uspeš pritegniti pozornost in skozi humor približati tudi kakšno manj prijetno temo. »Nastop je uspešen, v kolikor si ljudem, ki so te prišli poslušat, nekaj dal, pustil, se jih nekako dotaknil. Zdaj pa, ali so to boleče trebušne, od smeha orošene oči ali občutek, da v neki situaciji niso sami … opcij je več.«
Ko smo jo vprašali, katero pravilo oziroma pričakovanje bi danes najraje izbrisala, je bil njen odgovor precej bolj oseben. Ne gre za eno veliko življenjsko pravilo, temveč za vse tiste trenutke, ko je ostala nekje samo zato, ker se je zdelo vljudno ali primerno. »To, da sem toliko časa zapravila ob ljudeh ali na dogodkih, ki so mi bili dolgočasni, neprijetni oziroma povsem nepotrebni. Zdi se mi, da je z leti ta čas nekaj, kar nam najbolj uhaja oziroma vsaj opazimo njegovo uhajanje.«
In potem pride še tisti precej bolj vsakdanji del zgodbe – pogovori, ki niso vodili nikamor, dogodki, na katerih je ostala samo zaradi vljudnosti, čeprav bi bila veliko raje doma. »Ko se spomnim, na kolikih zadevah sem ostala samo zavoljo vljudnosti, koliko pogovorov, ki so vodili nikamor, sem izpeljala, ko sem v resnici samo hotela s svojim psom na kavč, me ima, da bi se vrgla v preteklost ter se za lase potegnila od tam.«
Nuška Drašček: »Vsak kamenček je del mozaika tvoje osebnosti.«
Pri Nuški Drašček je težko govoriti o eni sami poti. Zborovsko petje, solopetje, opera, muzikali, televizija in zdaj še komedija – vsaka od teh izkušenj je dodala nekaj novega. Sama težko loči med izvajalko in človekom, ki stoji za njo.
»Čez odraščanje in leta, ki se ti nabirajo, se kot človek seveda spreminjaš. S tem se avtomatsko spreminja tudi tvoje dojemanje odra in tega, kar delaš. Če imaš to srečo, kot jo imam jaz, da se soočaš z različnimi odri in različnimi izkušnjami, te to v bistvu še dodatno bogati.« Pravzaprav se ji meja med obema zdi precej zabrisana. »Težko bi rekla, ali je meja med izvajalko in človekom, ki stoji za izvajalko, sploh tako zelo jasna. Zdi se mi, da se vse skupaj kar malo preliva. Obe sva se spremenili, ker se tudi napajava druga od druge.«
Če je pri operi veliko discipline, priprave in nadzora, je pri komediji lahko ravno nepričakovani trenutek tisti, ki naredi nastop poseben. Nuška je na oder vedno rada stopala, tudi ko jo je spremljala trema. Danes je ta drugačna kot pred dvema ali tremi desetletji. »Po toliko izkušnjah že veš, kam lahko greš iskati oporo in v katerem delu sebe se lahko pomiriš. Zdi se mi, da mi je zelo prav prišlo to, da sem obvladala svoj glas, saj s tem avtomatsko tudi oder postane bolj domač.«
To pa ne pomeni, da je nadzor mogoče popolnoma opustiti. Določena mera ga mora ostati, pravi, tako pri petju kot pri stand-upu. Hkrati pa je prav trenutek, ko določene stvari niso več pod našim nadzorom, lahko najlepši. »Takrat se na odru zgodijo zelo edinstveni trenutki. To se zgodi tako na pevskem kot na stand-up odru. Morda je stand-up temu še bolj izpostavljen, ampak prav v tem je njegov čar. Da lahko v tem uživaš, pa moraš seveda tudi sebe dobro poznati kot izvajalko in obvladati svoj del, da te nepričakovanost ne povozi.«
In če bi lahko iz svojega življenja izbrisala en sam »moraš«? Tu Nuška nima tako hitrega odgovora. Pravzaprav niti ne ve, ali bi ga sploh želela izbrisati.
Tudi stvari, za katere se je nekoč zdelo, da jih je treba narediti, ker se tako spodobi – denimo odločitev za fakulteto po srednji šoli – so lahko na koncu postale del poti, ki jo je pripeljala do današnje Nuške.
»Niso vsi ‘moraš’ negativni. Težko bi rekla, da je bilo kaj takšnega, za kar bi danes, ko pogledam nazaj, rekla: ‘Joj, to bi pa lahko naredila drugače.’ Vsaka izkušnja, ki jo imaš, ti pomaga, da greš naprej in napreduješ.«
Fotografije so iz Instagram profilov sogovork.
