Kaj vam torej pomeni ta skladba?

Že kot deklica sem sanjala, da bom nekoč pela in nastopala. Pesem govori o potovanju od tistih sanj, ko sem bila majhna, pa do vse zdaj. O letih, ko se je vse to začelo uresničevati, pot pa je bila včasih tudi zelo težka. Naučila sem se, kako zelo pomembno je, kaj si o sebi predvsem mislim sama in s kom se posledično obdajam, kajti svet šovbniznisa je lahko zelo krut in hitro te lahko odnese v kakšno smer z nepravimi ljudmi. Iz tega je nastal verz »Zdaj vem, da zaupati smem tistim ljudem, ki živijo svoje sanje.« Po vseh teh letih preizkušenj to v meni najbolj odmeva.

Na svojih družbenih omrežjih ste objavili izseke iz zakulisja nastajanja pesmi, o čemer sva se pogovarjali tudi v podkastu SaMMozavestno. Kako ustvarjate z ekipo?

Ko je v meni prišlo do spremembe, so kar naenkrat začeli k meni prihajati resnično krasni ljudje. Zelo sem ponosna na svojo ekipo, brez katere zagotovo ne bi zmogla. Niso le izjemni profesionalci na svojem področju, temveč tudi izjemni ljudje. Glasbo še vedno po večini pišem z Martinom Štibernikom, producentom, včasih pa kaj ustvarimo tudi skupaj s Tilnom in Martinom, ki sta člana mojega benda. Smo malo bolj nenavaden trio.

Zadnja skladba, ki ste jo predstavili z albuma Sončnice, je bila Poletje 2010. Kaj vam pomeni to leto?

Tisto leto je bilo resnično prelomno. Po eni strani je prišla oddaja Slovenija ima talent, ki mi je dobesedno čez noč popolnoma spremenila življenje, poleg tega pa sem takrat še maturirala. Kako mi je uspelo, ne vem. Imam kar luknjo v spominu. Najbolj sem hvaležna mami, ki me je z miselnostjo »greš, ni druge« zvlekla iz postelje. Takrat se je tudi začela moja povezava s Švedsko, čeprav si nisem niti predstavljala, da bom tam koga spoznala, kaj šele, da bom tam živela. To je bilo življenje, ki je vodilo v nekaj povsem novega – v bistvu v dokaj nepredstavljivo življenje.

Kaj vas je gnalo, da ste tako mladi odšli v tujino in tam ustvarjali?

Želela sem si izkusiti nepoznano in si razširiti obzorje. To je bil resnično skok iz cone udobja. Po eni strani se mi zdi, da pri mladih letih lažje prenašaš izzive, po drugi strani pa je težje, saj nimaš še vseh orodij za spopadanje s temi občutki in ne razumeš povsem, kaj se dogaja. Nisem vedela, v kaj se spuščam. A danes sem si resnično hvaležna za ta korak.

Bi ga naredili še enkrat?

Bi, verjetno na rahlo drugačen način, ampak ničesar ne obžalujem, ker drugače danes ne bi bila, kjer sem. Najbrž bi kakšno odločitev sprejela malo manj impulzivno. Začeti življenje znova v tujem jeziku, brez poznanstev v industriji na globalni ravni, ni bilo ravno nekaj, česar sem bila vajena v svojem okolju, niti nisem poznala nikogar s takšnimi izkušnjami. Moj fant je bil Šved, vendar so se mu na srečo odpirale priložnosti po svetu, zato sem veliko časa preživela sama. Prvo leto sem še študirala na Nizozemskem in se nenehno vračala, nato pa se preselila na Švedsko. V tujini sem spoznala dele sebe, ki jih v Sloveniji najbrž ne bi nikoli.  Doma nisem bila vajena, da moram sama pristopiti do ljudi, če želim z njimi sodelovati. Ugotovila sem, da bom morala pri sebi opraviti z marsikatero oviro in da me čaka še veliko učenja.

Bi še kdaj šli na Evrovizijo?

Šla bi, če bi imela jasen smisel in cilj.

Leta 2017 bi morali nastopiti na Emi, a niste …

Takrat sem preživljala eno od težjih obdobij v mojem življenju. Podpisala sem pogodbo s produkcijsko hišo, vendar sem imela občutek, da želijo iz mene narediti nekaj, kar nisem. Današnja pop glasba v svetu je zelo uokvirjena, vse je skrbno določeno. Vprašanje je, ali se želiš umestiti v ta okvir ali ne. Takrat sem se še borila z vprašanjem, do katere mere sem lahko del tega okvirja, ker sem bila hvaležna za priložnost kot tujka, saj sem se zavedala, da takšnih priložnosti ne dobijo niti domačini. Na koncu mi je celo telo govorilo, da ni vredno tako predrugačiti svojega jaza samo zato, da bom ustrezala nekim industrijskim standardom, ker sem v prvi vrsti človek in ne lutka. Čutila sem, da bi bila cena za ta uspeh previsoka in takrat sem se odločila, da je lahko glasba del mene na veliko možnih načinov, jaz pa lahko še zmeraj živim lepo in ne tako turbulentno življenje.

Kako vam je ta izkušnja spremenila pogled na življenje? Vam je dala orodje za lažje spopadanje z izzivi?

To je bila ena od mnogih osebnih izkušenj oziroma preizkušenj. Kaj naj rečem, popolnoma se mi je spremenil pogled na svet, na iluzijo, v kateri živimo, poglobila mi je odnos do sebe, drugih, pravzaprav do vsega, kar je v življenju resnično pomembno, da človek živi v miru.

Mir je zame največja vrednota. Hvaležna sem neusmiljenemu kolesju glasbene industrije, da sem se zaradi njega začela spraševati o marsičem, hkrati pa me je prisilila, da sem začela gojiti tudi zelo specifična orodja, kako se v življenju lažje spopadati z izzivi na splošno.

Omenili ste svojo mamo, ki vam je stala ob strani pri maturi in krmarjenju skozi kaotično obdobje. Kako pomemben je za vas podporni sistem?

Mislim, da vsak potrebuje vsaj eno resnično podporno osebo. Zame je to moja prijateljica Nika, ki je ob meni že polovico mojega življenja in je moj neomajni podporni sistem v vseh viharjih, ki jih življenje prinaša. Ljudje delujemo lažje in bolje, kadar je naše okolje podporno. Priznam, moje žal ni bilo zmeraj takšno in sem zato za določena spoznanja potrebovala več časa, sem pa vesela, da v tem trenutku to imam v večji meri. Vsi na neki točki potrebujemo potrditev.

Kako ste zadovoljni s svojim uspehom po vrnitvi domov in kaj najbolj pogrešate iz tujine?

Iskreno povedano, sem kar malo ganjena. Ljudje so album resnično lepo sprejeli, vsi koncerti so bili razprodani. Seveda sem se spraševala, ali bodo ljudje sprejeli to, kar zdaj ustvarjam, in vesela sem, da so. Včasih pogrešam prekrasne švedske kavarne in vse sladke dobrote, seveda poleti, ker je pozimi tam kar zelo temačno in mrzlo, skoraj osem mesecev v letu. Ampak tudi Ljubljana je polna izjemno prijetnih kotičkov. V naši švedski produkcijski hiši nas je bilo kar nekaj pevcev, ki smo pisali pesmi. Dostikrat smo se dobili v studiu in peli, pa veš, da nekateri pojejo tako, da »gate trga,« kot se reče. Ta duh pogrešam!