Dandanes veliko govorimo o trajnosti, a vi ste temu pojmu dodali še sloj kulturne dediščine. Zakaj je pomembno, da s ponovno uporabo ohranjamo ne le otipljive stvari, ampak tudi zgodbe predmetov iz preteklosti?

Kulturna dediščina je rdeča nit nekega prostora in časa. Zgodbe nas povezujejo z osebnimi spomini, osebami, odnosi. Kljub temu se mi zdi pomembno, da preteklosti ne poustvarjamo, temveč iz nje črpamo navdih, jo prepletemo s sedanjostjo in iz nje ustvarimo svojo lastno pripoved.

To je bila vaša prva prenova stanovanja pod znamko Jugošik. Kakšen je bil največji izziv pri prenovi interjerja v meščanskem stanovanju?

Jugošik za zdaj še ne obstaja kot salon, v katerem bi bila na ogled svetila in pohištvo, ki so čez naslednji dan lahko pri naročniku. Vsak kos potrebuje čas, da nastane. Največji izziv mi trenutno predstavlja sodelovanje z mizarji, saj so naročila tako butična in specifična, da jih marsikdo zavrne, saj so časovno potratna, kar seveda razumem. Kljub temu sem med samim procesom na koncu le našla pravo osebo.

Stanovanje na Taboru ste oblikovali z izjemnim občutkom za svetlobo in zračnost. Kako ste združili težo zgodovine predmetov s sodobnimi oblikovalskimi rešitvami?

S prostorskega vidika potrebujejo posebni in unikatni kosi svoj prostor, da dihajo. Prazen prostor je izjemno pomemben, je kot okvir slike, da le ta zaživi. Pri umeščanju sem tako vedno pozorna, da imajo predmeti dovolj prostora. Na ta način si tudi oko lahko spočije, ko potuje od enega do drugega.

Poznava se že kar nekaj časa in vaš oblikovalski proces, odkar pomnim, temelji na krožnem gospodarstvu. Kako pristopate k iskanju in izbiri kosov, ki bodo dobili novo življenje pod znamko Jugošik?

Na začetku sem si naredila zares veliko zalogo svetil, ki sem jih odkupila. Zdaj mi ljudje velikokrat tudi kaj podarijo, saj cenijo to, kar delam. Zelo težko kaj vržem stran, saj me tudi najmanjši detajli navdihnejo, da bi jih v prihodnosti vključila v kakšen nov kos. S predalov, ki morda zaradi vlage cvetijo – in so bili v poznejših obdobjih narejeni iz iverke –, vseeno vzamem ročaje, z lestencev s počenimi stekli tista, ki so še uporabna, sama ogrodja pa razstavim, ker se veliko sestavnih delov danes sploh ne da več dobiti.

Izdelki Jugošik pogosto niso restavrirani v prvotno stanje, temveč reinterpretirani. Kako najdete ravnotežje med spoštovanjem izvirnika in svojo kreativno vizijo?

Ja, pri kosih Jugošik v večini primerov ne gre za restavratorstvo, svoje delo vidim kot kolaž, pri katerem novo zasnujem z vključevanjem starih detajlov, ki na ta način ponovno postanejo funkcionalni in pridejo do izraza. Pri tem me zanimajo manj znani in ohranjeni kosi.

Kako po vašem mnenju potrošniki danes dojemajo reciklirano in obnovljeno pohištvo? Se občutno spreminja odnos do second-hand estetike? Ste pri tem morda naleteli na predsodke do starih kosov?

Mislim, da se je odnos v zadnjih letih zelo spremenil, retro je že nekaj časa trend. Velikokrat se sicer ustavimo samo pri umestitvi ikoničnih kosov, kot je na primer stol Rex ali svetila Meblo, čeprav so kleti in podstrešja polna tudi drugih, manj znanih izdelkov. Največji predsodek se mi zdi večkrat še vedno cena. Včasih ljudje ne razumejo, zakaj nekaj toliko stane, če pa je to vendar star kos. In res je, veliko kosov samo po sebi nima prav kakšne posebne vrednosti. Vrednost jim dodaja oko, ki v njem prepozna potencial, roka, ki jih obnovi, in znanje, ki jih umesti v prostor. V času tega procesa pa je treba pokriti tudi kar nekaj stroškov. Cena je upravičena za tistega, ki razume vrednote, ki jih takšen kos sporoča. Včasih bi bilo morda ob prenovi resnično lažje in hitreje vse skupaj zavreči, vendar v kakšnih domovih bomo potem živeli čez desetletja?

Kakšno vlogo ima po vašem mnenju vizualna zgodba prostora pri tem, kako se v njem počutimo? Kako kosi Jugošik vplivajo na atmosfero doma?

Kosi iz preteklosti na splošno dajejo občutek, da smo že nekaj videli in doživeli ter da v sebi nosijo zgodbe, tudi če jih ne poznamo. Če pa vključimo izdelke, ki se jih iz prejšnjih obdobij svojega življenja celo spomnimo, to doda povsem novo plast topline ali celo vezi z ljudmi, ki smo jih imeli radi in so morda že odšli.

Kateri kos pa vam je osebno najljubši in zakaj? Je za tem morda kakšna posebna zgodba?

Z vsakim od mojih naročnikov se zaradi narave procesa splete vez, ki mi je zelo dragocena. Nove kose rada ustvarjam v dialogu in to se mi zdi zelo pomembno. Na primer, uživala sem v procesu snovanja svetil za gostilno Repovž. Lastnica mi je prinesla dva lestenca babice Ivanke in takoj sem videla, kako bi ju lahko vključila. Sestavila sem viseče svetilo za stopnišče, ki zdaj pozdravlja njihove goste.

Če bi Jugošik lahko opisali kot življenjski slog ali miselnost, kaj bi bilo njegovo ključno sporočilo ljudem, ki iščejo avtentičnost v svojem domu?

Avtentičnost se skriva znotraj nas samih. Moje sporočilo je, naj pobrskajo med svojimi zakladi in spomini, zagotovo se najde kaj, kar bi lahko zasijalo v novi luči in njihovemu domu dodalo unikatnost in domačnost. Če pri tem potrebujejo pomoč ali nasvet, pa se seveda z veseljem odzovem.

Foto: Jana Jocif