Prihajajoče pozno spomladanske in jesenske vikende (časa imate še do 23. novembra 2025) lahko izkoristite za obisk Benetk, natančneje za ogled že 19. arhitekturnega bienala, ki letos poteka pod kuratorstvom italijanskega arhitekta in inženirja Carla Rattija. Carlo Ratti (letnik 1971) je predavatelj na Massachusetts Institute of Technology (MIT) in na Politecnico di Milano. Ratti ima impresiven življenjepis: je eden od desetih najbolj citiranih znanstvenikov na področju urbanističnega načrtovanja, je soavtor več kot 750 publikacij (!), poleg tega redno objavlja mnenjske eseje v časnikih The New York Times, The Guardian, Le Monde, Corriere della Sera in drugih ter je sopredsedujoči pri Svetovnem gospodarskem forumu za prihodnost mest in urbanizacijo. Še sledite?

Četudi niste arhitekt ali vas arhitektura sploh ne zanima, pa se vas zagotovo zelo dotika, kako bomo živeli v prihodnosti ob vseh bliskovitih spremembah, ki se nam dogajajo. Carlo Ratti meni, da je razvoj arhitekture vedno vodila potreba po zavetju in preživetju. V času podnebnih sprememb in družbenih sprememb, ki jih v vse pore življenja prinašata umetna inteligenca in digitalna tehnologija, sta ti dve osnovni potrebi še toliko bolj v ospredju.

»Že desetletja se arhitektura na podnebno krizo odziva predvsem z blaženjem – načrtovanjem za zmanjšanje našega vpliva na podnebje, vendar ta pristop ni več dovolj. Prišel je čas, da arhitektura sprejme prilagajanje: ponovno premislimo, kako oblikujemo za spremenjeni svet,« razloži Ratti. Živimo v času, ko mora arhitektura s pomočjo različnih vrst inteligence – naravne, umetne in kolektivne – odpirati interdisciplinarne pristope, na kar odgovarja krovna (in izjemno bogata) razstava bienala z naslovom »Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno.«, za katero je Ratti k sodelovanju povabil več kot 750 posameznikov – med njimi niso bili le arhitekti, ampak tudi inženirji, matematiki, klimatologi, filozofi, umetniki, rokodelci, kmetje, programerji, kuharji in mnogi drugi. Razstava nas dobesedno gorečno posrka vase že z začetno instalacijo bazenov, polnih vode, in številnimi klimatskimi napravami, ki sicer ohlajajo prostore, ampak segrevajo planet. Toliko za »ogrevanje«, sledi niz številnih projektov, ki odpirajo različne vidike vse do kolonizacije vesolja, ki ni pravi odgovor – njegovo raziskovanje je kvečjemu dobrodošlo za izboljšanje življenja na Zemlji.

Bi poskusili espresso iz filtrirane morske vode iz beneškega kanala?

Ob krovni razstavi se na bienalu predstavlja še 66 nacionalnih paviljonov, pri čemer na bienalu prvič nastopajo štiri države, in sicer Azerbajdžan, Katar, Oman in Togo. Glavni prizorišči sta kot vedno Gardini in Arsenale, kjer je tudi krovna razstava in med drugimi tudi slovenski paviljon, preostali paviljoni in spremljevalni program pa so raztreseni po različnih lokacijah mesta. Pri pestrem spremljevalnem programu smo si najbolj zapomnili espresso iz filtrirane morske vode iz bližnjega beneškega kanala, eksperimentalni projekt birojev Diller Scofidio + Renfro, Aarona Betskyja, Natural Systems Utilities, SODAI in kuharja Davida Oldanija. Bi si ga upali poskusiti? Projekt je prejel zlatega leva za najboljšo udeležbo na 19. bienalu.

Ko mojstri gradijo

Kako na krovno temo 19. bienala odgovarja koncept slovenskega paviljona? Slovenski paviljon z naslovom »Mojstri gradijo/Masters build« odpira vprašanje mojstrstva pri gradnji, zasnovala pa sta ga kustosa Ana Kosiin Ognen Arsov, soustanovitelja in partnerja arhitekturnega biroja KIP (Kosi in partnerji). Izvedeni projekti biroja KIP so prejeli več domačih in tujih nagrad; javnost verjetno najbolj pozna projekta prenove prostorov Ljubljanske borze in zasnove pisarniških prostorov agencije Pristop. Njun koncept »Mojstri gradijo« je bil izbran na podlagi odprtega poziva, ki ga je objavil Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), na katerega je prispelo 14 predlogov, ki jih je ocenjevala petčlanska strokovna komisija, v kateri je bila tudi direktorica MAO in komisarka slovenskega paviljona Maja Vardjan. Soglasni izbor je pojasnila s kontekstom: »Arhitektura je danes neizogibno povezana s kompleksnim procesom njene produkcije. Sodoben arhitekturni projekt izvira iz družbenih in zakonodajnih izhodišč ter politik, lokacijskega konteksta, estetskih referenc, digitalnega projektiranja in modeliranja ter tehnoloških in finančnih danosti, ki vplivajo na njegovo nastajanje. Vendar arhitekturni diskurz večinoma izpostavlja le enega akterja tega procesa – arhitekta oz. projektanta. Avtorji slovenskega paviljona se s projektom Mojstri gradijo kritično lotevajo tovrstnega diskurza. V kontekstu Beneškega bienala, ki z naslovom Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno. obravnava različne definicije in oblike inteligence ter poziva k njeni širši in bolj vključujoči opredelitvi, kustosi preusmerjajo fokus od ideje in učinka arhitekture na vmesno fazo procesa – na njeno materializacijo in delovno silo, ki jo dejansko omogoča.«

Če doma kaj prenavljamo ali gradimo, imamo navado mojstra, ko na palec ocenjuje predračun stroškov, vprašati: »Koliko pa stanejo roke?« Mojstrska tehnika in veščine gradnje so ključni in nenadomestljivi del materializacijo objektov oziroma dobre arhitekture.