Na TikToku se je ta občutek poimenoval z zloveščo natančnostjo: »brain rot summer«. Gre za generacijski fenomen, ki se ne dogaja le mladim, ampak vsem, ki smo ujeti v neskončno izmenjavo dražljajev. Vse več ljudi priznava, da tega poletja nekako ni, kljub soncu, kljub dopustom, kljub vsemu, kar naj bi bilo “poletno”. Nimamo fokusa. Nimamo občutka za čas. In vse, kar nas obdaja, od glasbe, ki jo poslušamo, do vsebin, ki jih pregledujemo, se zdi generično, pozabljivo in brez teže.

Kulturna prenasičenost je postala vsakdan. Naenkrat ni več ene pesmi poletja, ni ene serije, ki bi jo vsi gledali. Ni enega skupnega trenutka, ki bi nas zares zadel. Vse pride in vse gre. Hitro. Brez sledi. Na površju se dogaja ogromno, a v resnici se nič ne prime. Ustvarjalci vsebin ne morejo več tekmovati z algoritmi, občinstvo pa se je že zdavnaj utrudilo od tega, da bi kaj zares čutilo.

Spomnim se trenutkov, ko je en sam video, en odlomek iz serije, en intervju zarezal. Ostal. Odpiral pogovore. Zdaj pa desetkrat na dan odprem aplikacijo in se mi zdi, kot da sem vse to že videla. In sem. Samo v drugi barvni paleti. Z drugo podlago. S podobno osebo, ki poskuša povedati isto stvar.

Včasih odpremo telefon brez razloga in zapremo aplikacijo, še preden sploh dojamemo, zakaj smo jo odprli. Usedemo se, da bi kaj napisali, in po nekaj minutah iščemo izgovor, da bi naredili nekaj drugega. Možgani so budni, a zmedeni. Niso izklopljeni, ampak nikamor ne usmerjeni. Zanimivo je, da to ni klasična izgorelost. To ni konec. To je sredina. Nekaj med delovanjem in izklopom. Kot bi obstajali v neki raztegnjeni pavzi, kjer se nič ne začne in nič ne konča.