Beneški bienale letos brez tekmovalnega blišča in z močnim političnim tonom
V Benetkah so se odprla vrata beneškega bienala, enega od najpomembnejših in najvplivnejših umetniških dogodkov na svetu, ki letos poteka v nekoliko drugačnem duhu. Organizatorji se odmikajo od klasičnega tekmovalnega modela, večji poudarek pa namenjajo vsebini, družbenemu kontekstu in izkušnji obiskovalcev.
AVTOR:
Olimpijske igre umetnosti
Bienale, ki ga pogosto opisujejo kot »olimpijske igre umetnosti«, letos prinaša 100 nacionalnih predstavitev, 31 spremljevalnih dogodkov in več kot sto umetnikov, kolektivov ter umetniških organizacij z vsega sveta. Osrednja razstava z naslovom V molovskih tonskih načinih (In Minor Keys) odpira vprašanja identitete, migracij, religije, političnih napetosti in kolektivnega spomina.
Platforma za razmislek o svetu
Čeprav nagrade formalno ostajajo del bienala, letos niso več v ospredju. Organizatorji eksperimentirajo z manj hierarhičnim formatom in več prostora namenjajo dialogu, interpretaciji in osebni izkušnji obiskovalcev.
Ta premik odraža širše dogajanje v kulturi in tudi v svetu znamk ter marketinga, kjer prestiž vse pogosteje nadomeščata relevantnost in vpliv. Bienale tako vse manj deluje kot tekmovanje med državami in umetniki, vse bolj pa kot platforma za razmislek o svetu, v katerem živimo.
Letošnja edicija je izrazito politična. Številni paviljoni se neposredno odzivajo na aktualne globalne razmere, od vojn in migracij do vprašanj identitete in odnosa do religije. Tudi zato so Benetke v teh dneh znova stičišče umetnosti, politike, luksuza in mednarodnega vpliva.
Foto: La Biennale di Venezia
Avstrijski performans med najbolj kontroverznimi že pred odprtjem
Še pred uradnim odprtjem je veliko pozornosti pritegnila avstrijska umetnica Florentina Holzinger, ki po poročanju medijev pripravlja enega od najbolj provokativnih performansov letošnjega bienala.
Njen nastop je v avstrijski javnosti sprožil burne odzive, kar samo potrjuje letošnji ton bienala, ki se očitno ne izogiba občutljivim temam in radikalnejšim umetniškim izrazom. Prav zaradi napetega ozračja in številnih geopolitičnih vprašanj so organizatorji letos odpovedali tudi tradicionalno slovesnost s podelitvijo nagrad ob odprtju. Te bodo podelili šele ob zaključku bienala novembra.
Slovenija z zgodbo o prvi džamiji na Slovenskem
Slovenijo letos na beneškem bienalu predstavlja projekt Zvočna sled nevidne hiše, ki ga podpisuje skupina Nonument (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar in Miloš Kosec), kurira pa ga Nataša Petrešin-Bachelez.
Projekt izhaja iz skoraj pozabljenega zgodovinskega dejstva, da je bila leta 1917 v Logu pod Mangartom zgrajena začasna lesena džamija za bosanske vojake v avstro-ogrski vojski. Po vojni je izginila, danes pa obstaja predvsem še kot sled v prostoru in kolektivnem spominu.
Slovenski paviljon v Arzenalu to »odsotno arhitekturo« prevaja v zvočno izkušnjo. Namesto rekonstrukcije objekta ustvarja prostor poslušanja in refleksije, ki odpira vprašanja odnosa med religijo, politiko, zgodovino in močjo.
Portret skupine Nonument. (Foto: Peter Giodani)
Zvočna skulptura kot prostor spomina
Kot pojasnjujejo v Moderni galeriji, je paviljon zasnovan kot zvočna skulptura, ki obiskovalca vabi k tišini in premisleku. Zgodba lebdi nad navidezno praznim prostorom, sestavljenim iz ostankov konstrukcij preteklega arhitekturnega bienala, kar dodatno poudarja temo izginjanja, ruševin in spomina.
Projekt ne govori le o zgodovini prve džamije na Slovenskem, ampak odpira širše vprašanje, kako so oblasti skozi zgodovino religijo uporabljale tudi za politične in vojaške cilje. Džamija v Logu pod Mangartom je bila namreč del vojaške infrastrukture avstro-ogrske monarhije, namenjene krepitvi lojalnosti bosanskih vojakov.
Zgodba ima tudi močno dediščinsko razsežnost. O džamiji je dolga desetletja pričalo le nekaj fotografij, njene ruševine pa so odkrili šele pred nekaj leti. Leta 2025 je bila uradno vpisana v register nepremične kulturne dediščine Slovenije.
Fotografija levo: Superpozicija arhivske fotografije, ki dokumentira gradnjo džamije v Logu pod Mangartom (1917), in digitalnega modela reliefa pridobljenega z lidarskim zajemom (ALS). Kolaž je delo Nike Grabar, arhivsko fotografijo hrani Uroš Košir.
Fotografija desno: Označba lokacije džamije v Logu pod Mangartom. (Foto: Neja Tomšič)
Med umetnostjo, vplivom in znamkami
Beneški bienale ostaja tudi eno od ključnih srečevališč umetnosti, mode in luksuza. V času odprtja Benetke tradicionalno preplavijo zbiratelji, kustosi, galeristi, modne hiše in vplivneži, ki kulturni dogodek spremljajo tudi kot pomemben družbeni trenutek.
A letošnja edicija daje občutek, da v ospredje vendarle stopa nekaj drugega: manj spektakla in več vsebine. In prav v tem je morda tudi najmočnejše sporočilo beneškega bienala 2026.
