»Dejansko so vse razprave o očetovstvu material za šale«
Igralec Miha Brajnik o očetovskih pričakovanjih, vzgojnih spodrsljajih in najstnikih, ki staršem ne verjamejo na besedo. V komediji »Jaz sem najboljši fotr na svetu« so družinske prigode gradivo za smeh, v resničnem življenju pa lekcije, ki jih ne moreš osvojiti vnaprej.
Kaj pomeni biti najboljši fotr na svetu? Biti otrokom prijatelj, jih znati disciplinirati, poskrbeti za družino ali jih predvsem čim bolje pripraviti na življenje? Na ta vprašanja na svoj način odgovarja komedija Jaz sem najboljši fotr na svetu, v kateri se štirje očetje – Lado Bizovičar, Matjaž Javšnik, Miha Brajnik in Niko Zagode – na odru lotijo najlepše in hkrati ene od najzahtevnejših življenjskih nalog. Pri tem se jim pridruži še Sašo Stare, ki sicer nima lastnih očetovskih izkušenj, a ima o vzgoji očitno veliko povedati. Predstava, ki jo režira Jure Karas, skozi družinske prigode, vzgojne dileme in stereotipe o očetih odpira prostor za smeh, pa tudi za prepoznavanje v situacijah, ki jih starši dobro poznajo.
Med očeti, ki svoje izkušnje prinašajo na oder, je tudi igralec Miha Brajnik, oče dveh najstnikov. Priznava, da se predstave o očetovstvu pogosto precej razlikujejo od resničnosti, da otroci hitro razkrijejo starševske šibke točke in da je skoraj vsaka družinska situacija lahko material za šalo. »Če ne bi v vsaki situaciji, ki se ti kot staršu zgodi, videl vsaj malo humorja, bi najbrž že vsi bili v Polju ali Idriji,« pravi. Z njim smo se za SaMMozavestno pogovarjali o očetovskih pričakovanjih, vzgojnih spodrsljajih, odraščanju otrok in tem, zakaj se je včasih lažje smejati lastnim napakam, kot pa priznati, da nimamo vedno prav.
V predstavi »Jaz sem najboljši fotr na svetu« dobijo besedo očetje, ki pa je doma morda ne dobijo vedno. Se tudi sami prepoznate v tem? Imate kdaj občutek, da očetje v družini včasih nastopajo bolj kot »podporna služba« kot pa enakovredni partnerji pri vzgoji?
Seveda. Ne samo, da se sam in najbrž veliko sodobnikov počutimo tako, o tem celo zelo eksplicitno govorim v prihajajoči predstavi. Dejstvo je, da je predstava »Jaz sem najboljši fotr na svetu« nekakšna terapevtska seansa za vse očete, ki smo v zgodnjem otroštvu svojih otrok deprimirani tiste pomembne, nastopaške vloge. Vloge, o kateri smo mislili, da jo bomo igrali s prihodom otrok. Vloge, za katero smo mislili, da nam pripada in da bo popolnoma drugačna, kot smo jo opazovali pri svojih očetih. A zgodovina se ponavlja in moški imamo zelo selektiven spomin. Vsi očetje igramo vlogo – a nikoli tistega celostnega fotra. Luksuz je, če se lahko odločimo, katero bomo igrali. Po navadi je večina Fotr denarnica, Fotr prevoznik ali Fotr varuška.
»Otroci so nepopisan list. Mi jih počečkamo,« meni Miha Brajnik.
Očetovstvo je polno trenutkov, ki so v resničnem življenju naporni, za občinstvo pa (lahko) izjemno zabavni. Katera vaša očetovska izkušnja bi bila po vašem mnenju lahko odličen material za komedijo?
Vse. Vsak nov fotr misli, da odkriva toplo vodo. Vsak zase misli, da se mu dogajajo najbolj ljubke, očarljive in simpatične situacije z njegovim otrokom. Med samim kreativnim procesom ustvarjanja predstave smo nemalokrat hiteli prikimavat en drugemu, ko smo poslušali osebne izkušnje. Naj vam dam primer – na nekem družinskem potovanju smo z družino stali v (precej) dolgi vrsti za nakup vstopnic. Ko smo prišli do blagajne, sem blagajnika prosil za dve odrasli in eno otroško vstopnico. Pogovarjala sva se v angleščini. Prijazen blagajnik me je vprašal, koliko je star otrok, in odvrnil sem 9, saj je bil do tega leta vstop brezplačen. Moja hči, ki je stala ob meni, je suvereno v angleščini pojasnila, da sem se zmotil, saj je ona že stara 10 let. Nikakor ni razumela smeha ostalih čakajočih v vrsti in sarkastičnega, rahlo pokroviteljskega pogleda blagajnika, ki mi je izročal vstopnice. Je pa razumela vse kletvice, ki so našle svojo pot na plano, ko smo enkrat zapustili blagajno. Popolnoma identično izkušnjo je imel tudi eden izmed Najboljših fotrov na svetu. A naj ostane neimenovan. Se pa rima na Rado. Otroci so nepopisan list. Mi jih počečkamo.
Se morda spomnite kakšne družinske prigode, ob kateri ste se takrat držali za glavo, danes pa se ji lahko samo še smejite? Je kakšna, ki je doma ne smete več pripovedovati?
Več je takšnih. A ne pripovedujem jih več, saj vidim, da spravlja otroka v zadrego. Tega pa nočem, sploh zdaj, ko sta v najstniških letih. Lahko pa vam zaupam, da sem pri prvem otroku vsakič, ko je malo zakašljal, posmrkal ali pojokal, takoj pomislil na najslabše. Zaradi googla sem mislil, da se otrok davi, ima alergijo na redke rastline ali zlatenico. S časom se je moja paranoja občutno zmanjšala, otrok(a) pa sta brez večjih težav odrasla.
Kako se je vaše razumevanje očetovstva spreminjalo skozi leta? Ste imeli pred otroki kakšno predstavo o tem, kakšen oče boste, ki pa se je v praksi hitro izkazala za napačno?
Brez dvoma. Najprej sem mislil, da bom njun prijatelj. Ampak to ne funkcionira. Ti si oče. Ne stric, ne daljna žlahta, ne sošolec, ne sosed, ne znanec. Ne moreš. Na začetku si želiš, da bi imel takšen odnos, a ni naravno. Otroka moraš disciplinirati. On bo stalno preizkušal meje, do kam te lahko … Ti mu moraš dati jasna navodila in omejitve. Sam pa izbiraš kako strog in konsistenten boš pri njihovem uveljavljanju.
V predstavi nastopate štirje očetje in Sašo Stare, ki se znajde med vami kot ne-oče z veliko mnenji o vzgoji. Se med vašimi vajami odpirajo tudi resne razprave o očetovstvu ali vse hitro postane material za šale?
Če dobro pomislite, so dejansko vse razprave o očetovstvu material za šale. Če ne bi v vsaki situaciji, ki se ti kot staršu zgodi, videl vsaj malo humorja, bi najbrž že vsi bili v Polju ali Idriji. Seveda so resne razprave dobrodošle, saj v njih prepoznaš sotrpina(e). So ti v pomoč –morda najdeš rešitev, ki se ti je prej izmikala ali pa vsaj nikoli ne bi pomislil nanjo.
Delitve izkušenj so neprecenljiv vir tematik za predstavo. Obenem so tudi nek priročnik za Sašota. Takšen, ki si ga najbrž sam nikoli ne bi prebral. Tukaj pa ga mora ali pa vsaj mora prisluhniti in si predstavljati. In glede na to, da smo v skupini kar dobri pripovedovalci, po navadi zelo opisno in doživeto razlagamo o prigodah. Blagor Staretu.
»Dejstvo je, da je predstava Jaz sem najboljši fotr na svetu nekakšna terapevtska seansa za vse očete, ki smo v zgodnjem otroštvu svojih otrok deprimirani tiste pomembne, nastopaške vloge,« pravi Miha Brajnik.
Naslov »Jaz sem najboljši fotr na svetu« je precej samozavesten. Kaj bi morali po vašem mnenju znati najboljši očetje na svetu? Pri čem ste sami najboljši? In pri čem bi vam otroci verjetno prisodili precej nižjo oceno?
Vsak novopečeni oče, ki misli, da ni odličen ali pa vsaj nadpovprečno dober (če ne že najboljši na svetu), po mojem mnenju ni dober oče. Svojim otrokom želiš samo najboljše. In poskušaš delati vse v veri, da je to najboljše za otroka. Nemogoče je izpostaviti eno ali nekaj stvari, ki bi jih morali znati najboljši očetje na svetu. Takšen oče dela vse odlično. Tudi če ne, se njemu zdi, da to dela odlično. Najboljši oče na svetu živi v prepričanju, da vse, kar naredi za svojega otroka, naredi za najvišjo oceno. Seveda pod danimi pogoji.
Težko je izpostaviti, kaj je tisto, v čemer mislim, da sem najboljši oče na svetu. A če bi moral izpostaviti eno stvar, potem bi rekel, da poskušam otrokom pokazati kar čim več krajev, kultur, načinov razmišljanja in vedenja. Nekakšno življenjsko širino. Če pa vprašate otroka, potem bi najbrž izpostavila nerazumevanje. Z moje strani, torej strani starša. Popolnoma isto je bilo z nami, ko smo bili otroci.
Kako se vaša izkušnja očetovstva pozna pri igralskem delu? Ste zaradi nje bolj pozorni na družinsko dinamiko, odnose med generacijami in drobne vsakdanje situacije, ki jih lahko pozneje uporabite na odru?
Vsaka izkušnja v življenju te zaznamuje in posledično doda neko odrsko vrednost. Tudi očetovstvo. Doda ti neko zavedanje, odgovornost, ki ga prej nisi poznal. Ali pa se ga vsaj nisi toliko zavedal. Z odraščanjem otrok in posledično količino časa, ki ga preživiš v interakciji, pa dobiš neprecenljive izkušnje. Izkušnje, ki te definirajo kot osebo, kot čuteče bitje. In vsaka čustvena rast se pozna na odrski širini. Če govorimo o metodi Stanislavskega – kako igrati starša ali skrbnika, če ne poznaš občutka strahu, nebogljenosti, ko ne moreš pomagati svojemu otroku. Ob prvi poškodbi, bolezni. Ali pa prvi gesti ljubezni s strani otroka. To so situacije, ki jih nikakor ne moreš ponotranjiti iz teorije. Prepričan sem, da vsaka prelomnica v življenju ustvarja novo dimenzijo igralca, novo prezenco na odru.
Igralec mora pogosto prepričljivo odigrati tudi človeka, ki je povsem drugačen od njega. Vam je ljubše, kadar imate z likom veliko skupnega, ali pa vas bolj pritegnejo vloge, ki vas prisilijo, da zapustiš območje udobja?
Po približno tridesetletni karieri na odru moram reči, da me bolj pritegnejo vloge, ki predstavljajo izziv. Vloge, ki jih na novo odkrivam. Po mojem je to tudi posledica nekakšne »zasičenosti«. Ne dobesedne, takšne bolj žanrske. Če leta in leta vsak dan piješ šampanjec, bo jutri šebesa kot nekaj iz nebes. (Tudi) osebe v dramskih delih, ki jih igram(o) v sodobnejšem času, se zelo razlikujejo od oseb, ki izhajajo iz klasičnih dram, literature. Sam najraje igram »malega človeka«. Outsiderja, človeka na robu. Mi je bolj zanimiv. Ponuja več. V tem trenutku pa bi si želel poskusiti odigrati čim večje število različnih likov. Bodimo iskreni, tudi starost in izgled diktirata, kakšne vloge (lahko) igraš.
Gledališki urniki, večerne predstave, gostovanja in vaje lahko precej posežejo v družinsko življenje. Kako pa vi usklajujete poklicne obveznosti in zasebnost? Se kdaj zalotite, da tudi doma odigrate katero od vlog z odra?
Niti ne. Če si kje gol in bos, potem si to doma. Pred svojim partnerjem in svojimi otroci si takšen, kot si. Lahko poskusiš kdaj kaj odigrati – še posebej v kakšnih primerih discipliniranja – a zelo hitro vidijo skozi tebe. Morda je še najbolj težko otrokom (in partnerju) razložiti, da po navadi tvoja »služba« traja skoraj cel dan. Zjutraj imaš vaje ali sestanke, v najboljšem primeru ustvarjaš ali pripravljaš. Popoldan in zvečer pa vadiš v gledališču, studiu ali nastopaš. Še bolj je to očitno čez konce tedna. Medtem ko »normalni« ljudje preživljajo vikende na deželi, ob morju, na izletih, mi igralci potujemo na večerne nastope, predstave. Glede na delovni čas smo si precej podobni z najstarejšo obrtjo na svetu – oboji delamo zvečer ali ponoči in čez vikende.
Če bi lahko svojim otrokom predali eno življenjsko lekcijo, ki ste se je sami naučili na težji način, katera bi to bila? In kaj se od njih še vedno učite vi sami?
Vsak dan se kaj (na)učim. Če ne gre za kakšno novo besedo ali izraz, pa gre za neko tehnološko zadevo. Tehnika se razvija eksponentno in današnji fotri smo večji dinozavri, kot so naši fotri bili kadar koli. Poskušam poslušati, a imam omejeno količino spomina, predvsem pa potrpljenja. Že zaradi narave svojega dela pa sprašujem tudi takšne stvari, ki jih normalen fotr ne (bi).
Kar pa se tiče lekcije, ki bi jo želel prenesti svojim otrokom … uh, težko je izbrati le eno. Poskušam jim pomagati na vsakem koraku, a ne toliko, da bi jim »odnašal rit«. Sem zagovornik trial & error prakse – otrok se mora sam naučiti. To pomeni, da mora včasih tudi na lastni koži izkusiti kruto plat vsakdanjika, pa bo potem morda drugič drugače ravnal. Dvomim pa, da bi otrok kar sam po sebi dobil to razsvetljenost, da bi svojega starša poslušal pri večini stvari. Takšni »junaki« so redki kot pošast iz Loch Nessa, jeti ali pošten politik.
Foto: Urša Premik, Adrian Pregelj
