Le Cinéma Elysées: Pariški biser, ki bi ga Wes Anderson naravnost oboževal
V srcu Pariza, na eleganten način skrit med drevoredi avenije Champs-Élysées, stoji kino, ki je v zadnjih mesecih postal eden najbolj fotografiranih kulturnih kotičkov francoske prestolnice. Le Cinéma Elysées se je namreč prebudil v novo življenje.
V srcu Pariza, na eleganten način skrit med drevoredi avenije Champs-Élysées, stoji kino, ki je v zadnjih mesecih postal eden najbolj fotografiranih kulturnih kotičkov francoske prestolnice. Le Cinéma Elysées se je namreč prebudil v novo življenje: prenovljen, preoblečen in zasnovan tako, da bi lahko brez težav postal prizorišče kateregakoli filma Wesa Andersona.
Kino, ki je bil že desetletja simbol pariškega art de vivre, danes združuje nostalgijo starega sveta in igrivost sodobnega oblikovanja. Barvna paleta, ki se preliva med prašno rožnato, pistacijasto zeleno, masleno rumeno in globokimi rdečimi toni, se bere kot direktna ljubezenska izjava Andersonovemu vizualnemu vesolju. Simetrične linije, retro svetlobne instalacije in popolna umirjenost prostora ustvarjajo atmosfero, ki bi jo režiser zagotovo z veseljem posvojil za nov filmski kader.
Poklon arhitekturni zgodovini Pariza
Prenova kina ni zgolj estetska odločitev, ampak premišljen poklon arhitekturni zgodovini Pariza. Interier je zasnovan tako, da ohranja duh klasičnega kina 60-ih let, vendar z modernim zasukom, brezčasni fotelji, ročno izdelane tapete, nežni neonski napisi in okrogle svetilke, ki zamegljujejo mejo med umetnostjo, nostalgičnim spominom in sodobno pop kulturo. Vsak kotiček je videti kot polaroid, ki se je rodil v trenutku popolne simetrije.
Le Cinéma Elysées je danes doživetje. Predstavlja prostor, kjer gledalec vstopi v film že dolgo pred prvimi kadri. Obiskovalci pravijo, da je to najlepši trenutek, ko se počasi sprehodijo po hodniku, obloženem s pastelno obarvanimi lesenimi paneli, ko začutijo mehko svetlobo retro svetilk in ko se njihovi koraki skoraj nehote uskladijo z ritmom prostora.
Če bi Wes Anderson posnel nadaljevanje »The French Dispatch«, bi se najbrž začelo prav tukaj. V tem kinu, ki ni le arhitekturni dragulj, temveč popolna scenografija. V njem je nekaj tako pariškega, tako filmskega in hkrati tako sodobno čarobnega, da je postal magnet za oblikovalce, fotografe in vse, ki verjamejo, da arhitektura lahko pripoveduje zgodbe.
