»Ljudje iščejo smisel, ne le oblačil«
Ob praznovanju dvajsetih let ustvarjalnega dela se je modna oblikovalka Simona Kogovšek ozrla na svojo oblikovalsko pot, ki jo že od začetka zaznamujejo iskanje lastnega izraza, trajnost in globoko spoštovanje do končnega kupca.
Ob praznovanju dvajsetih let ustvarjalnega dela se je modna oblikovalka Simona Kogovšek ozrla na svojo oblikovalsko pot, ki jo že od začetka zaznamujejo iskanje lastnega izraza, trajnost in globoko spoštovanje do končnega kupca.
»Estetika se je poglabljala, postopki so postajali bolj prefinjeni, a osnovni navdih je ostal enak – oblikovati oblačila, ki nosijo zgodbo, identiteto in trajnost,« pravi sogovornica. Jubilej je obeležila s posebno modno revijo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je vsak detajl dogodka premišljeno dopolnjeval zgodbo njene najnovejše kolekcije. Revija pa ni bila le predstavitev novih kosov, temveč tudi »manifest avtentičnosti, povezanosti in osebnih zgodb« – vrednot, ki so rdeča nit njenega ustvarjanja, razloži.
Dvajset let je dolga pot. Kako bi danes opisali svojo začetno vizijo kot oblikovalka – in kako se je ta skozi leta spreminjala ali utrjevala?
Moja začetna vizija je bila predvsem povezana z iskanjem lastnega izraza in željo po ustvarjanju oblačil, ki nosijo zgodbo, identiteto in trajnost. Skozi leta se je ta vizija utrjevala. Estetika se je poglabljala, postopki so postajali bolj prefinjeni, a osnovni navdih je ostal enak – metulji in to, da oblikujem s spoštovanjem do končnega kupca. Ženske, ki jo bo moj kos dvignil in ohrabril.
Ob jubileju ste pripravili modno revijo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Zakaj ste izbrali prav ta prostor in kakšno simboliko je imela lokacija za vas osebno in profesionalno?
Muzej za arhitekturo in oblikovanje sem izbrala, ker simbolno in vsebinsko povezuje premišljen dizajn, kulturno dediščino in prostor refleksije. Zame osebno predstavlja kraj, kjer se oblikovanje jemlje resno – ne kot hitro potrošno blago, temveč kot kulturno prakso. Profesionalno pa je bila to priložnost, da kolekcijo postavim v kontekst širšega oblikovalskega dialoga. Tudi stilsko se je ambient krasno povezal s kolekcijo kot tudi s celotno zgodbo.
Revija ni predstavila le nove kolekcije, ampak je imela posebno atmosfero – od izbire modelov do zvoka in osvetlitve. Kako ste zasnovali celoten dogodek in s kom ste pri tem sodelovali?
Dogodek sem zasnovala kot celostno izkušnjo, kjer vsak element podpira zgodbo kolekcije. Pri tem sem sodelovala s fantastičnimi, navdihujočimi, profesionalnimi ljudmi, za katere sem imela občutek, da so ustvarjeni za ta dogodek. Tako srčni so vsi. Glasbenica Flora Ema Lotrič, ki je dogodek tudi povezovala, in Maša Golob z violino sta ustvarili zvočno kuliso po meri, z oblikovalcem luči in tonskim tehnikom Nejcem Stanišem, brez katerega ne bi bilo pike na i in tako čarobnega vzdušja. Modeli niso bili naključni – vsaka od njih je dodala dogajanju osebno noto, posebno vrhunski Prisha in Andreja Slavič ter tri znana imena Nataša Naneva, Maja Martina Merljak in Lea Cok, ki so s svojo karizmo svojim stajlingom dodale poseben izraz. Da je dogodek v popolnosti uspel, so poskrbeli sodelujoči partnerji Color Us in Khan studio,ki so modele uredili. Povezala pa sem se tudi z vinarstvom Zajc in cateringom Jasmine Zakrajšek. Ker sem si želela travnato pisto, sem se obrnila na Merkur, kjer so z veseljem pristopili k sodelovanju. Obkrožale pa so me tudi moje posebnice, ki so mi priskočile na pomoč pri organizaciji in prodaji izdelkov na dogodku, Ana Miklavž in Katja Toplak, ter seveda moja starejša otroka Nikola in Olivia. Bil je resnično krasen, oseben in uigran večer.
Pravite, da v kolekciji, ki ste jo predstavili ob jubileju, ostajate zvesti svoji estetiki. Kaj to pomeni? Katere so bile ključne oblikovne značilnosti te kolekcije in kako se navezujejo na vašo prepoznavno identiteto?
Kolekcijo zaznamujejo overlock metalni okrasni šivi, ki so prepoznavni znak mojega oblikovanja in s katerimi podiram tabu o izdelkih, narejenih na ta način. Ostajam zvesta pomladnemu načelu o večji pestrosti barv, ki dovoljuje nosilki, da izrazi sebe. Vendar se odločam za prefinjenejše kombinacije. Kolekcija se neposredno navezuje na mojo prepoznavno identiteto – preplet prefinjenosti in surovosti, strukturiranosti in svobode.
Na modni pisti smo videli znane Slovenke, kot so Nataša Naneva, Maja Martina Merljak in Lea Cok. Zakaj ste jih povabili in kako pomembno se vam zdi, da moda komunicira tudi preko osebnih zgodb?
Vsaka od teh žensk je izrazita osebnost s svojo zgodbo, močjo in estetiko. Povabila sem jih, ker utelešajo vrednote, ki jih cenim – avtentičnost, inteligenco in srčnost. Moda ni le vizualna izjava, je tudi komunikacija, in osebne zgodbe dajejo oblačilom dodatno globino in pomen.
Že od samega začetka sodelujete z zadrugo Zoofa. Kakšno vlogo ima Zoofa v vašem delu danes in kako vidite njen vpliv na slovensko modno oblikovanje?
Zoofa je zame pomembno poglavje. Sem tudi ena od ustanovnih članic. Z Zoofo je bilo mogoče priti do neposrednega stika s kupci, dialoga, ki je ključen za moje ustvarjanje. Zoofa je tudi prostor sodelovanja med oblikovalci. Je priložnost, da se mladi oblikovalci prvič predstavijo trgu in stopijo na podjetniško pot ter tako spoznajo realni svet. Vpliv Zoofe na slovensko modo je pomemben, saj omogoča neodvisno pot, lokalno, z zavedanjem o trajnosti in etiki. Se pa to 12-letno poglavje s koncem poletja zame končuje. Čutim, da je čas za novo pot, nove pristope. Takšne, ki bodo zares moji, dušni.
Slovenski modni trg je majhen, a naj bi bil precej zvest. Kateri pristopi – kreativni ali poslovni – so se vam v vseh teh letih najbolj obnesli pri delu s strankami?
Najbolj se je obnesla pristnost – tako v izrazu kot v odnosu. Poslušanje strank, njihovo vključevanje v proces, personalizacija in kakovost izdelave so ključni. Na poslovni ravni pa zanesljivost, odprta komunikacija in fleksibilnost.
Kako združujete osebno oblikovalsko izraznost z željami žensk, ki iščejo kakovost, trajnost in prepoznavnost?
Moja oblikovalska izraznost temelji prav na teh vrednotah in zato ni težko najti ravnovesja. Vsako oblačilo je rezultat dialoga med vizijo in željo. Iščem rešitve, ki so nosljive, trajne in obenem edinstvene. Kupke prepoznajo in cenijo ta pristop. Ostajajo pa seveda neki detajli, ki so meni ljubi in morda ne večini. Ko delam kolekcijo, si dovolim več drznosti, a vem, da bodo za večino potrebne korekcije. A to je do neke mere normalno in samoumevno.
Kje pa vidite največ izzivov in tudi priložnosti za neodvisnega modnega oblikovalca?
Izziv je predvsem v prepoznavnosti in konkurenčnosti na trgu, ki je nasičen in pogosto usmerjen v hitro modo. A prav v tem je tudi priložnost – v počasnosti, v butičnosti, v iskreni zgodbi, ki jo znaš povedati. Ljudje iščejo smisel, ne le oblačil. Je pa v današnjih časih težje zaradi stroškov, ki so v naši branži ogromni. Trenutna situacija v svetu ni rožnata in ljudje naše izdelke večinoma kupujejo priložnostno. Stiskanje države z ogromnimi prispevki seveda ne pomaga. Še toliko težje se je mladim odločiti za svojo pot, če nimajo močnega zaledja doma.
Zaupajte nam še, kaj sledi po dveh desetletjih uspešnega dela? Imate jasen naslednji cilj ali pa se prepuščate toku ustvarjalnosti?
Trenutno se prepuščam toku ustvarjalnosti. Novo pot narekuje že odločitev, da izstopim iz zadruge Zoofa, ki sem jo sokreirala od vsega začetka. Vem, da bo sledilo nekaj novega – morda nova sodelovanja, morda izobraževanje, morda nova oblika izraza. Ne želim siliti v cilj, ampak mu dovoliti, da se izoblikuje iz procesa.