»Slikarstvo mi ponuja svobodo, da moja duša pleše, kot si to želi«
Akademska slikarka Nuša Smolič zase pravi, da je večna raziskovalka in ustvarjalka kreativnih idej ter zagovornica lepot življenja.
Akademska slikarka Nuša Smolič zase pravi, da je večna raziskovalka in ustvarjalka kreativnih idej ter zagovornica lepot življenja.
»V prvi vrsti sem Nuša, ki verjame v pristnost in moč ustvarjalnosti, v drugi pa akademska slikarka, ki skozi ekspresivne poteze in velike formate raziskuje notranje svetove in preobrazbe, ki jih prinaša življenje. Moje ustvarjanje temelji na iskrenem stiku s sabo, z naravo in z okolico – tako znotraj kot zunaj platna. Pri svojem delovanju se posvečam tako slikarskim kot tudi performativnim projektom, kjer s stalnim raziskovanjem odkrivam in združujem različne sfere likovne izraznosti ter celoten spekter svojih dosedanjih izkušenj. Moje delo se kaže skozi vlogo umetniške svetovalke, mentorice slikarskih in risarskih tečajev, umetniške menedžerke, organizatorke različnih umetniških projektov in samostojne ustvarjalke,« se za SaMMozavestno uvodoma predstavi Nuša Smolič.
Navdihujejo jo srečanja, ki rastejo iz avtentičnosti, srčne predanosti in skupne vizije. Verjame v neustavljivo moč povezovanja, kjer se ideje prepletajo v nove zgodbe, ki soustvarjajo prostor za rast, lepši svet in globlji smisel.
Od hobija do poklica
Pravi, da jo ljubezen do umetnosti spremlja že od otroštva. Že kot majhna deklica je z radovednostjo raziskovala svet risbe skozi prerisovanje Disneyjevih junakov, pri čemer je nezavedno že takrat začela odkrivati moč linije in kompozicije. Tako so nastale prve razstave, ki so krasile domače stene. »Zanimiva je tudi zgodba, kako in kje se je vse skupaj začelo. Ko je prišel čas za izbiro srednje šole, sem kot osnovnošolka, že tedaj iz narave natančnosti in organiziranosti, v roke prijela list papirja in nanj zapisala vse šolske predmete, ki bi mi pomagali pri odločitvi za vpis naprej. Med prvimi je bila prekrižana matematika, na koncu pa sta ostala obkrožena le še likovni pouk in športna vzgoja. Kmalu za tem sem prekrižala tudi šport in začelo se je raziskovanje srednjih šol z likovno usmeritvijo ter priprave na sprejemne izpite,« se spominja.
Odločitev jo je vodila k vpisu na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer modno oblikovanje, kjer jezačela še intenzivneje odkrivati moč umetniškega sveta, ki jo je z vsako potezo oplajal čedalje bolj. Tako je dozorela tudi zavestna odločitev, da želi umetnost, ki ji je bila do takrat hobi, strokovno nadgraditi in utrditi kot svoj poklic. Študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo, je bil tako povsem naravno nadaljevanje in pot se je jasno izrisala. »Slikarstvo mi ponuja svobodo, da moja duša pleše, kot si ona to želi. Tako nastane zgodba, kjer čopič postane le podaljšek mojih občutij, roke pa medij, skozi katerega se ves kreativni proces pretaka in odvije,« pravi.


Vseživljenjski projekt
Pravi, da je bila v njeni dosedanji karieri ena sama pomembna prelomnica, ki še vedno živo teče. Gre za projekt predstavitev samostojnih razstav na domačih in mednarodnih tleh, ki z vsakim novim korakom odpira vrata novim spoznanjem, izzivom in rasti. »Ta zgodba me nenehno uči, oblikuje in vsak dan znova navdihuje, da rastem kot umetnica in kot človek. Projekt se je začel v letih 2021 in 2022 in se od takrat povsem organsko razvija, nadgrajuje in raste v svojem ritmu. V ospredju je ideja, da skozi razstave na različnih slovenskih in tujih lokacijah predstavljam raznolike koncepte in plasti sporočilnosti. Vsaka razstava je edinstvena, tako v izboru umetniških del kot v pripovedi, ki jo nosi, saj se vedno znova odzivam na prostor in kraj razstavljanja, čas in notranje impulze, ki me vodijo pri tem. Od tedaj pa do danes jih je tako nastalo že štirinajst,« pravi in doda, da gre za njen vseživljenjski projekt, ki bo vmes spreminjal obliko, rastel in se nadgrajeval v druge organske veje.
Umetnost živi naprej šele takrat, ko se nekoga dotakne
Odprtja razstav so zanjo nekaj posebnega in čustvenega: »Tam se prepletajo ne le slike, ampak tudi celostna doživetja; zvočna, vizualna, gibalna in srčna. Prostor, kjer umetnost postane izkušnja, ki zdravi, povezuje in navdihuje. Koncept otvoritve kot tak sem zasnovala, ker čutim moč sporočilnosti in željo po povezovanju kreativne energije na različnih področjih ter po predajanju te edinstvene izkušnje gledalcem. Želim si, da obiskovalci na otvoritev ne prihajajo zgolj na razstavo, temveč na dogodek, s katerim počastijo svoj čas,« pravi in dodaja, da je stik z obiskovalci zato zanjo izjemno dragocen in nepogrešljiv del umetniškega procesa.
»Umetnost ni nekaj, kar nastane v izolaciji, živi naprej šele takrat, ko se dotakne nekoga, ko sproži čustvo, misel ali spomin. Vsak obiskovalec s svojim obiskom soustvarja skupno izkušnjo, zgodbo in v teh trenutkih umetnost zares postane most, ki povezuje slikarja in gledalca, posameznike med seboj ter različne svetove. Izredno lepo je, kako globoko in drugače lahko ljudje doživljajo moje slike, kot jih doživljam sama. Rada poslušam njihove interpretacije in prav to mi potrjuje, da slika živi svoje življenje,« pove.
Umetnost je živo tkivo časa
Navdih pri ustvarjanju pogosto črpa iz opazovanja notranjih procesov, tako svojih kot tudi tistih, ki jih zaznava v okolici. Zanimajo jo subtilni premiki, trenutki ranljivosti in preobrazbe, ki se včasih zgodijo skoraj neopazno, a nosijo globoke pomene. »Navdih se z leti preobraža, tako kot se stalno spreminjam sama in svet okoli mene. Včasih me je vodila predvsem osebna izpoved, danes pa vse bolj čutim tudi kolektivne ritme. Umetnost je zame živo tkivo časa, odziv na zunanji svet, ki je vedno prežet z notranjo resnico,« pravi.
Ustvarjalni proces zanjo nikoli ni le tehnično dejanje, je prehod v prostor njenih notranjih pokrajin. Preden začne, si pogosto vzame čas za tišino, stik z naravo. Včasih gre na sprehod, drugič le zapre oči in prisluhne, kakšna potovanja se pretakajo v njej. »Ritual ni vedno enak, vedno pa me vodi notranji impulz, ki se želi preliti na platno. Platno nato postane prostor dialoga med videnim in nevidnim, med tem, kar je v meni in kar se dogaja zunaj. Vonj eteričnega olja in glasba, s katerima zaplešem v ritmu kreative, sta pogosto moja zvesta spremljevalca na tej poti,« pove.
Ne razumeti, začutiti
Ko ljudje gledajo njena dela, si ne želi ravno, da bi jih razumeli, marveč da bi jih začutili. Njen namen je, da slika v njih prebudi vprašanja ali tišino, v kateri začutijo stik s seboj. »Naj bo to občutek topline, notranje moči, ranljivosti ali upanja, poglavitno je, da umetnina pusti sled, ki ni vezana le na vizualno, temveč na doživljajsko raven. Moja dela namreč nosijo večplastne zgodbe, ki niso nikoli dokončno zaključene. Vsak gledalec jih dopolni s svojim pogledom. Umetnost takrat postane prostor dialoga brez besed. Edino, kar bi si želela, je, da obiskovalci razstav odnesejo občutek, da so njihova čustva vredna prostora in da so z njimi lahko povezani. V vsaki senci se namreč skriva svetloba, ki čaka, da jo prepoznamo,« pravi umetnica. V prihodnosti si najbolj želi nadaljevati to, kar jo žene že zdaj; iskreno ustvarjati, raziskovati nove oblike izražanja, sodelovati z ljudmi, ki čutijo podobno, ter vedno znova odkrivati, kako globoko nas umetnost lahko preko različnih načinov izraza povezuje z bistvom.
»Moji cilji niso omejeni na eno samo točko, so dinamična pot, ki ji želim z občutkom in posluhom slediti, pot, ki se nenehno razvija in bogati. Največji dar na tem potovanju je svoboda ustvarjanja iz srca za srce, ki je edini resnični navdih in smisel,« sklene.