Transmedijska umetnica, ki bi »shirala brez poetike«
Eva Petrič je mednarodno uveljavljena slovenska umetnica, ki ustvarja na področju fotografije, videa, instalacij, zvoka, performansa in pisanja, svojo umetnost pa je v obliki čipkarskih del ponesla celo na rob vesolja.
Eva Petrič pravi, da je bila umetnost del njenega življenja, odkar pomni. Do drugega leta je živela v Etiopiji in starša sta ji pozneje pripovedovala, kako je že kot zelo majhna deklica migala v ritmu bobnov, ki jih je slišala na ulici. »To se je nadaljevalo tudi v času, ko smo živeli v Indiji, in ples, klasični balet, me je spremljal vse do osemnajstega leta, ko sem morala v New Yorku izbrati med plesom in študijem. Čeprav sem se bolj posvetila vizualni umetnosti, sem ves čas pogrešala atmosfero gledališča in glasbe. Zato morda posegam tudi v performans,« pravi.
V šoli se je vsaki dve leti znašla v novem kulturnem in jezikovnem okolju, zato meni, da ji je bilo najlažje poglobiti se v delo in skozi to ustvarjati stike z ljudmi in okolico. »Verjetno sem prav zato od nekdaj neprestano kaj ustvarjala. Po naravi sem tudi zelo radovedna in ob opazovanju življenja in okolja se mi je rojevalo nešteto vprašanj, ki mi niso dala miru. Odgovore sem iskala preko umetnosti in ustvarjanja. Kot otrok sem veliko opazovala svet okoli sebe, da bi si ga bolj razjasnila, zlasti ker sem se pogosto znašla v novem okolju. Prav zaradi tega sem verjetno razvila neko hiperobčutljivost do opazovanja okolice. Kot otrok si postavljen v povsem drugačno okolje, kot si ga bil navajen, nisem razumela jezika, in to okolje sem si morala na neki način razjasniti … To načelo se zame nadaljuje tudi danes,« pove.
Potrebuje izzive, ki jih umetniku zastavljajo velemesta
Danes živi in dela med Ljubljano, Dunajem in New Yorkom, pri čemer je Slovenija tista, ki jo dojema kot dom. »Kadar koli prečkam našo severno mejo, se zavem, da prihajam domov, kjer je zlasti narava enkratna. Po drugi strani pa mi je domač New York, kjer se zelo dobro počutim v kontekstu dela. Tam ni nekega predalčkanja, hkrati pa je to okolje tudi zelo izzivalno, kar vpliva na moj razvoj in me priteguje. Dunaj pa je nekaj vmes. Je evropsko mesto, podobno Ljubljani, je pa seveda večji, a se v primerjavi z New Yorkom tam vseeno umirim. Vendar pa tudi na Dunaju ne bi mogla biti dolgo samo tam. Potrebujem izzive, ki jih umetniku zastavlja velemesto, kot je New York, ki tudi zahteva od človeka močno avtentičnost. Tam moraš močno občutiti, kaj hočeš, seveda pa ni tako poetičen, kot je Dunaj, kjer zgodovina kar odmeva, ko hodiš po mestu … In brez poetike se mi zdi, da bi shirala,« pravi.
Idrijska čipka kot simbol povezanosti na vseh ravneh
Petričeva zase pravi, da je transmedijska umetnica, ponosna na vse svoje projekte, ne glede na to, kako majhni ali veliki so. Predvsem pa opozori na tiste, ki se z zaključkom razstave niso končali, ampak so vodili v druge projekte, na primer njena podoba sence, ki jo je prevedla v poenostavljen vzorec idrijske čipke, da bi ponazorila povezanost v življenju na vseh ravneh, od mikro do galaktičnih.
»Od senčne silhuete, ki je v moji Periodični tabeli senčnih emocij predstavljala samozavest, se je, prevedena v vijuge vzorca idrijske čipke, ujeta v kubičnem centimetru pleksi stekla, znašla na mednarodni vesoljski postaji in tam bila skoraj leto dni del testiranj leč kamer. Po vrnitvi na Zemljo se je nato znašla v katedrali sv. Štefana na Dunaju v gigantski obliki devetmetrske figure kot Človeški kokon na ozadju slike mešanice rdečih krvnih celic treh oseb: umetnice, raziskovalca v medicini in duhovnika. Ta kokon je nato metamorfoziral v trio HumanButterflies@ArtScienceSpirituality, letos pa je dva meseca kot Earthling v obliki sestavljanke lebdel izpod kupole Kollegienkirche v Salzburgu. Odseval je na tleh, prekritih z ogledalom, ki je vabilo obiskovalce k refleksiji sebe in človeka v svetu, ko se nam pogosto zdi, da izgubljamo tla pod nogami,« pojasnjuje svoja dela.
Pomembni so ji tudi projekti, s katerimi posega v različne prostore, od avle v Generalni skupščini OZN v New Yorku, templja v Omihachimanu na Japonskem do podzemne dvorane v Postojnski jami. Če bo šlo vse po načrtu, bo njen Earthling alias Konduit v velikosti pet milimetrov skupaj z deli še štirih umetnikov v okviru LifeShip Mission konec leta odletel proti Luni in tam tudi ostal.
Poslanstvo umetnosti je, da ohranja temelje človeka
Medije, s katerimi ustvarja, izbira po tem, v kolikšni meri ji neki medij omogoči, da je njeno sporočilo občuteno v okolju, v katerem ga predstavi, da deluje in da ima neko resonanco. »Kot se razvija svet idej in tehnologij, se razvija tudi umetnost, ki opisuje človeka v današnjem času. Umetnost ne more biti zaprta v nekem kalupu. Nova tehnologija vpliva tudi na umetnost, umetnost se mora soočiti z njo, mora najti načine, kako jo lahko uporabi, kot to dela arhitektura,« pove in doda, da je treba preizkusiti nove tehnologije, da učvrstijo obstoječe načine, lahko pa jih tudi izboljšajo.
»Če se spreminjajo življenje, ljudje in tehnologije, mora umetnost nagovarjati te spremembe, saj ne obstaja v vakuumu. Je pa pomembno, da je umetnost neka stalnica – njeno poslanstvo je, da ohranja neke temelje človeka. Mora biti v kontekstu novega, mora pa tudi nositi in ohranjati to, kar je že bilo, da se lahko spopada z vsem, kar na novo prihaja. Sposobna mora biti govoriti jezik današnjega časa, da bo lahko čvrsto zagovarjala vse to, kar je že bilo in kar je tudi pomembno, da obstaja naprej v našem zavedanju. Da se ne pozabi in ne razvodeni skozi čas in pod vplivom ‘fame’ novega, z vsem. Da premagaš sovražnika, moraš biti sposoben ‘videti v njegovo glavo’, potem ga boš lahko razumel, predvideval in premagal, ali bolje, spremenil na bolje. Ne premagaš ga, ampak si ga sposoben transformirati, pokazati, da se samovoljno spremeni v bolje, v prid človeku. Umetnost naj bi bila vedno v prid človeku,« je prepričana Eva Petrič, ki nam ob koncu pogovora še zaupa, kaj jo pri njenem delu najbolj navdihuje.
»Navdihuje me vprašanje, kaj nam je, kljub temu da mislimo, da smo različni, vendarle vsem skupno. Kako ohraniti, kaj pomeni biti človek in z njim povezane vrednote. Izzivajo me človeški problemi, od emocionalnih, do organizacijsko socialnih in okoljskih – kako se spopasti z njimi in ob tem ohraniti, kaj pomeni biti človek. Navdihuje me domišljija, razmišljanje zunaj ustaljenih okvirov, ustvarjanje drugih pogledov, ki nas bogatijo. V tem smislu me zanimajo tudi napake, poškodbe … Zakaj pride do njih in kako iskanje poti iz njih ponuja nove odgovore. Navdihuje me tudi empatija, sposobnost vživeti se v različne ljudi, situacije, jih bolje razumeti in biti sposoben dojeti večplastnost življenja,« sklene.
Skrivni vrt@Reciklirane zgodbe ali instalacija iz čipkastih prtičkov
Eva Petrič je doslej pripravila več kot 90 samostojnih in 140 skupinskih razstav. Ena od zadnjih je bila Skrivni vrt@Reciklirane zgodbe, v okviru katere je v Centru Vič postavila instalacijo iz čipkastih prtičkov. Kot pravi, ji čipka s svojimi vzorci zank predstavlja predvsem in najprej povezavo oz. povezave, ki obstajajo na različnih ravneh, pa naj bo to znotraj naših teles ali pa v družbi, kjer smo bolj povezani, kot se morda zavedamo. »Predstavlja mi tudi dediščino človeka, saj tkanje in povezovanje niti že zelo dolgo, pravzaprav od samih začetkov civilizacije, zaznamuje in ima tako funkcionalen kot tudi umetniški namen. Vsebuje tudi ročno delo, kar zopet opozarja na ohranjanje človeške dediščine in umetnosti, ki shranjuje to, kar pomeni biti človek in ustvarjati umetniška dela, ki izražajo tudi, da smo navsezadnje fizična bitja, vezana na fizikalna pravila, ne le na digitalizacijo. Po drugi strani imam pa tudi lokalno povezavo, saj je bila prva čipka, ki sem jo spoznala, idrijska. In skoznjo sem spoznala slovensko dediščino in željo, prenesti jo v nov, bolj sodoben in globalni kontekst,« pravi. (Na fotografiji je Eva Petrič v družbi vodje Centra Vič Andreje Jamnik, v ozadju je njeno delo Drevo življenja iz čipk, foto: Matic Kremžar).
Foto: osebni arhiv