Zakaj se vsi počutimo malo “brain dead”?
Poletje brez fokusa in pojem, ki ga je poimenoval TikTok: brain rot summer
Poletje brez fokusa in pojem, ki ga je poimenoval TikTok: brain rot summer
Poletje bi moralo biti obdobje olajšanja. Zrak je vroč, dnevi dolgi, stvari bi se morale umiriti, a ne, tega občutka ni več. Namesto miru nas prevzema čuden, lepljiv občutek otopelosti. Ne gre za utrujenost. Gre za to, da je vse nekako megleno. V zadnjih tednih se znova in znova srečujem s stavki kot so: “nič se mi ne da,” “nič me ne drži,” “sem čisto odplaval.” Ljudje delajo, hodijo na kavo, klikajo vsebine, toda zdi se, kot da med tem ne živijo. In letos je to postalo že skoraj kolektivno razpoloženje.
Na TikToku se je ta občutek poimenoval z zloveščo natančnostjo: »brain rot summer«. Gre za generacijski fenomen, ki se ne dogaja le mladim, ampak vsem, ki smo ujeti v neskončno izmenjavo dražljajev. Vse več ljudi priznava, da tega poletja nekako ni, kljub soncu, kljub dopustom, kljub vsemu, kar naj bi bilo “poletno”. Nimamo fokusa. Nimamo občutka za čas. In vse, kar nas obdaja, od glasbe, ki jo poslušamo, do vsebin, ki jih pregledujemo, se zdi generično, pozabljivo in brez teže.
Kulturna prenasičenost je postala vsakdan. Naenkrat ni več ene pesmi poletja, ni ene serije, ki bi jo vsi gledali. Ni enega skupnega trenutka, ki bi nas zares zadel. Vse pride in vse gre. Hitro. Brez sledi. Na površju se dogaja ogromno, a v resnici se nič ne prime. Ustvarjalci vsebin ne morejo več tekmovati z algoritmi, občinstvo pa se je že zdavnaj utrudilo od tega, da bi kaj zares čutilo.
Spomnim se trenutkov, ko je en sam video, en odlomek iz serije, en intervju zarezal. Ostal. Odpiral pogovore. Zdaj pa desetkrat na dan odprem aplikacijo in se mi zdi, kot da sem vse to že videla. In sem. Samo v drugi barvni paleti. Z drugo podlago. S podobno osebo, ki poskuša povedati isto stvar.
Včasih odpremo telefon brez razloga in zapremo aplikacijo, še preden sploh dojamemo, zakaj smo jo odprli. Usedemo se, da bi kaj napisali, in po nekaj minutah iščemo izgovor, da bi naredili nekaj drugega. Možgani so budni, a zmedeni. Niso izklopljeni, ampak nikamor ne usmerjeni. Zanimivo je, da to ni klasična izgorelost. To ni konec. To je sredina. Nekaj med delovanjem in izklopom. Kot bi obstajali v neki raztegnjeni pavzi, kjer se nič ne začne in nič ne konča.
Se »odklopimo«?
Mogoče ni rešitev v tem, da se »odklopimo«. Ta stavek je postal tako generičen, da nima več pomena. Morda je bolj pošteno priznati, da nismo več utrujeni od dela. Utrujeni smo od konstantne prisotnosti. Od občutka, da nikoli ne smemo biti dolgo brez misli, brez vsebine, brez vznemirjenja. In to se ne pozna le v naši glavi, ampak v vsem, kar ustvarjamo, kako govorimo in kako poslušamo.
Brain rot summer ni le trendovski izraz. Je poimenovanje praznine, ki se nam je tiho prikradla v vsakdan. In morda prvi korak ni “manj skrolaj”, ampak bolj iskreno vprašanje: kdaj si se nazadnje zares ustavil, brez da bi moral to takoj deliti, uporabiti ali pretvoriti v nekaj produktivnega?
Mogoče je dovolj, da za začetek ta občutek prepoznamo. Ker najhuje je, ko se zdi, da je vse v redu – in se hkrati nikakor ne počuti tako.
Photo: Canva