Gacho o modi, osebnem slogu in ustvarjalni svobodi
Odraščanje ob slikarki, delo v svetu ličenja, kostumografije in filma ter skoraj štiri desetletja ustvarjanja so oblikovala pogled Milana Gačanoviča na modo. V znamki Gacho Couture prepleta klasiko, glamur in avantgardo, pri oblikovanju pa ga zanimajo predvsem osebnost, občutek in zgodba, ki jo pripoveduje oblačilo. Pred predstavitvijo nove kolekcije na Ljubljanskem tednu mode smo se z njim pogovarjali o razvoju osebnega sloga, pomenu estetike in ustvarjalni svobodi.
Od ličenja in kostumografije do mode in filma – Milan Gačanovič, svojo ustvarjalno pot že desetletja gradi skozi različne medije. Izkušnje z različnih področij danes združuje v znamki Gacho Couture, v kateri prepleta klasiko, glamur in avantgardo. Pri oblikovanju ga ne zanima zgolj videz oblačila, temveč tudi zgodba, ki jo pripoveduje, občutek, ki ga vzbuja, in osebnost človeka, ki ga nosi. Na letošnjem Ljubljanskem tednu mode (LJFW) bo predstavil novo kolekcijo, v kateri nadaljuje raziskovanje odnosa med eleganco in drznostjo. Z njim smo se pogovarjali o odraščanju ob slikarki, pomenu estetike, iskanju osebnega sloga, oblikovanju oblačil po meri in ustvarjalni svobodi, ki mu tudi po skoraj štirih desetletjih dela še vedno omogoča nova raziskovanja.
o pogledate na svojo dolgo ustvarjalno pot – od ličenja in kostumografije do mode, filma in danes Gacho Couture – se vam vse to zdi kot več različnih poti ali kot ena sama ustvarjalna zgodba?
Zame je to vedno bila ena sama ustvarjalna zgodba, le da sem jo pripovedoval skozi različne medije. Ličenje, kostumografija, film in moda so na prvi pogled različni svetovi, vendar jih povezuje nekaj bistvenega – pripovedovanje zgodb skozi podobo. Vedno me je zanimalo, kako lahko z barvo, obliko, materialom ali silhueto ustvarim določeno razpoloženje in izrazim osebnost.
Vsaka od teh izkušenj mi je dala nekaj, kar danes vnašam v Gacho Couture. Film me je naučil dramaturgije, kostumografija razumevanja značaja, ličenje natančnosti, moda pa mi omogoča, da vse te izkušnje združim v celovito avtorsko pripoved. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da se pravzaprav nič ni zgodilo naključno. Vse me je pripeljalo do tega, kar sem danes.
Prav zato mi je tako pomembno, da lahko svoje delo predstavljam na platformah, kot je LJFW, ki oblikovalcem omogočajo, da svojo zgodbo predstavijo širšemu občinstvu in jo postavijo v kontekst sodobnega evropskega modnega prostora.
Odraščali ste ob mami slikarki, ki vas je učila gledati barve, harmonijo in skladnost. Kako je to oblikovalo vaš pogled na estetiko?
Odraščanje ob mami slikarki je zagotovo pustilo globok pečat v mojem dojemanju sveta. Že zelo zgodaj sem se naučil, da barva ni zgolj barva, temveč ima svoj značaj, čustveno moč in sposobnost, da spremeni celotno podobo. Opazovati sem se naučil tudi odnose med barvami, proporci in kompozicijo.
Mislim, da sem takrat razvil občutek za estetiko, ki ga danes uporabljam intuitivno, vendar nikoli brez premisleka. Lepota zame ni nujno v popolni skladnosti. Včasih je prav majhen odmik, nepričakovana kombinacija ali nekaj, kar na prvi pogled ne sodi skupaj, tisto, kar ustvari pravo harmonijo. Mama me je naučila gledati, sam pa sem se skozi leta naučil tudi videti tisto, česar drugi morda ne opazijo.
Estetika je zame vedno povezana tudi z občutkom. Ni dovolj, da je nekaj lepo – pomembno je, da v nas nekaj premakne. Enako velja za modo, umetnost in tudi za način, kako je zasnovana modna revija. Prav ta celostni pristop cenim pri LJFW, kjer moda ni zgolj predstavitev oblačil, temveč ustvarjanje doživetja.
Kaj je za vas dobro oblikovanje? Kdaj veste, da je nek kos zares dober in ne samo vizualno zanimiv?
Dober kos mora imeti karakter. Lahko je vizualno izjemen, lahko pritegne pozornost, vendar to še ne pomeni, da ima tudi vsebino. Zame je dobro oblikovanje preplet ideje, proporcev, kakovostne izvedbe in občutka, ki ga kos vzbudi v človeku.
Pri oblačilu je zelo pomembno, da ima svojo zgodbo, vendar mora hkrati živeti na telesu. Zanima me, kako se material giblje, kako se silhueta spreminja v prostoru in kako se oseba v oblačilu počuti. Dober dizajn prepoznam po tem, da ga ne izčrpa prvi pogled. Vedno znova odkrijem nekaj novega, pa naj bo to v detajlu, konstrukciji ali načinu, kako celota deluje.
In morda je najpomembnejše: dober kos ne sme zasenčiti človeka, ki ga nosi. Nasprotno – poudariti mora njegovo osebnost.
Prav zato so modne platforme tako pomembne. Omogočajo, da oblikovanje zaživi v prostoru, v gibanju in pred občinstvom.
Velikokrat slišimo, da je okus nekaj, kar imaš ali pa nimaš. Menite, da se je mogoče okusa naučiti? In kaj ga po vašem mnenju najbolj oblikuje?
Prepričan sem, da se okus razvija. Nekaj je seveda prirojene občutljivosti za estetiko, vendar je okus predvsem rezultat opazovanja, izkušenj, radovednosti in pripravljenosti, da sprejemaš različne vplive. Oblikujejo ga umetnost, arhitektura, film, glasba, potovanja, ljudje, predvsem pa čas.
Pomembno se mi zdi, da človek ne ostane zaprt v enem estetskem okvirju. Če ves čas gledamo samo tisto, kar nam je že všeč, se naš okus ne more zares razvijati. Potrebujemo tudi stvari, ki nas sprva zmotijo, presenetijo ali celo odbijejo. Prav tam se pogosto začnejo nova spoznanja.
Okus ni nekaj dokončnega. Je proces, ki se spreminja skupaj z nami. In prav zato se mi zdi tako zanimiv.
Tudi modni prostor se razvija skozi srečevanje različnih pogledov. LJFW je postal pomemben del tega dialoga, saj na enem mestu združuje različne ustvarjalne osebnosti, estetike in generacije. Takšna srečanja bogatijo tako oblikovalce kot občinstvo.
Danes smo vsak dan obkroženi s trendi, družbenimi omrežji in podobami tega, kako naj bi bili videti. Kako lahko človek v vsem tem najde svoj slog?
Mislim, da je danes največji izziv prav to, da se naučimo ločevati med tem, kar nam je resnično blizu, in tem, kar nam je bilo zgolj predstavljeno kot zaželeno. Družbena omrežja so nam odprla neverjeten dostop do podob in navdiha, vendar nas lahko hkrati hitro pripeljejo do tega, da začnemo posnemati druge in izgubljati stik s sabo.
Svoj slog najdemo takrat, ko se nehamo spraševati, kaj je trenutno moderno, in začnemo razmišljati o tem, kaj nas izraža. Slog ni nujno povezan z dragimi oblačili ali popolno garderobo. Je način, kako človek nosi sebe, kako se odloča in kako se počuti v svoji koži.
Vedno pravim, da obleka ne sme biti maska, za katero se skrijemo, ampak orodje, s katerim pokažemo, kdo smo. Ko to razumemo, postanejo trendi zgolj možnosti, ne pa pravila, ki jim moramo slediti.
Ko k vam pride stranka po obleko po meri, pride običajno že z jasno predstavo ali je del vašega dela tudi to, da jo pripravite do tega, da si upa več?
Oboje. Nekatere stranke pridejo z zelo jasno predstavo, druge pa predvsem z občutkom, da si želijo nekaj posebnega, vendar še ne vedo natančno, kaj. V obeh primerih se moje delo začne s pogovorom in opazovanjem. Pomembno mi je razumeti človeka, njegovo osebnost, življenjski slog in tudi to, kako želi biti viden.
Seveda je del mojega dela tudi to, da stranko spodbudim, da stopi nekoliko iz svoje cone udobja. Vendar tega nikoli ne počnem na silo. Ne želim, da bi nekdo nosil obleko, v kateri se ne prepozna, samo zato, ker je oblikovalsko zanimiva. Želim pa mu pokazati možnosti, ki si jih sam morda ne bi upal izbrati.
Najlepši trenutek je, ko stranka ob pomerjanju zagleda svojo podobo in začuti, da je v njej nekaj novega, a hkrati povsem njenega. Takrat vem, da sva našla pravo ravnovesje med njenimi željami in mojo avtorsko vizijo.
Podobno doživljam tudi sodelovanje z LJFW. Zame je to prostor, kjer lahko oblikovalec stopi korak dlje, raziskuje in pokaže nekaj, česar si morda v drugačnih okoliščinah ne bi upal. Prav takšna podpora ustvarjalnosti je izjemno dragocena.
Gacho Couture združuje klasiko, glamur in avantgardo. Kaj od tega bo najbolj zaznamovalo novo kolekcijo, ki jo boste predstavili na LJFW?
Nova kolekcija je zame predvsem raziskovanje odnosa med eleganco in drznostjo. Klasika mi daje osnovo, glamur čustveno moč, avantgarda pa svobodo, da se od te osnove oddaljim in ustvarim nekaj nepričakovanega. Nobenega od teh elementov ne želim postaviti v ospredje na račun drugih, saj je prav njihovo prepletanje tisto, kar razumem kot identiteto Gacho Couture.
Pri novi kolekciji me zanima predvsem silhueta, moč forme in način, kako oblačilo deluje v gibanju. Pomembni so mi tudi detajli, ki morda niso opazni na prvi pogled, vendar celotni podobi dajejo značaj in globino.
Po skoraj štirih desetletjih ustvarjanja si želim, da bi vsaka nova kolekcija prinesla nekaj svežega, hkrati pa ostala zvesta mojemu ustvarjalnemu jeziku. Ne zanima me ponavljanje samega sebe. Zanima me razvoj, presenečenje in predvsem občutek, da imam še vedno kaj povedati.
LJFW je za takšno predstavitev zares izjemna platforma. V evropskem modnem prostoru je prepoznaven in oblikovalcem ponuja prostor, kjer lahko svojo ustvarjalnost pokažejo na profesionalen in ambiciozen način. Zame je pomembno, da imamo doma dogodek, ki presega zgolj lokalne okvire in je sposoben ustvarjati dialog s širšim evropskim modnim okoljem.
Ob tem bi posebej izpostavil Melindo Rebrek in Dena Baruco, ki sta gonilna sila LJFW. Občudujem njuno predanost, energijo in predvsem izjemen občutek za modo ter ljudi, ki jo ustvarjajo. Takšnega dogodka ni mogoče zgraditi zgolj z organizacijo – potrebuješ vizijo, strast in veliko osebnega vložka. Pri njiju je to čutiti na vsakem koraku.
Zato mi je v veliko veselje, da lahko tudi sam prispevam k tej zgodbi. Moda je zame še vedno prostor svobode, v katerem lahko združujem vse, kar sem se naučil, in hkrati raziskujem vse, česar še ne poznam. To je tudi energija, s katero prihajam na letošnji LJFW.
