»Nepopoln kos torte je lahko popolna zgodba«
Jasna Verčko je svojo pot začela v kuhinji in na blogu, danes pa s premišljenim razumevanjem svetlobe, kompozicije in čustev ustvarja podobe, ki presegajo estetiko in postajajo orodje znamk. Uvrstitev dveh njenih fotografij v ožji izbor tekmovanja World Food Photography Awards potrjuje, da lahko tudi na majhnem trgu lahko nastajajo vizualno močne, mednarodno relevantne zgodbe.
Fotografija hrane se na prvi pogled zdi kot svet lepih podob, a v resnici stoji na presečišču obrti, občutka za estetiko in razumevanja potrošnika. Jasna Verčko je ena od tistih ustvarjalk, ki ji je uspelo ta svet prevesti v prepoznaven vizualni jezik. Od prvih poskusov na lastnem blogu do sodelovanj z blagovnimi znamkami in mednarodnega priznanja na tekmovanju World Food Photography Awards njeno delo zaznamujeta natančnost in občutek za vzdušje. V pogovoru za SaMMozavestno razkriva, kako je iz ljubezni do peke nastala kariera, zakaj je svetloba pomembnejša od popolnosti in kako lahko ena sama fotografija pri gledalcu sproži skoraj fizično željo po okusu.
Vaša pot na področje fotografiranja hrane se je začela preko peke in bloga. Kdaj ste začutili, da vas pri hrani ne zanima več le ustvarjanje okusov, ampak tudi ustvarjanje podob?
Želela sem profesionalni videz bloga, zato sem iskala navdih za fotografije, ki bi bralce pritegnile, hkrati pa dodale unikatni pečat. Potrebnega je bilo veliko učenja, predvsem pa razumevanja svetlobe. Nazadnje sem za fotografiranje porabila še več časa kot za peko in v tem sem tako uživala, da sem pozabila na čas. Verjetno sem takrat ugotovila, da me fotografiranje veseli še bolj kot ustvarjanje v kuhinji. Navdušilo me je, ko je fotografija uspela.
»Najraje fotografiram hrano v čim bolj naravnem settingu. Veliko bližje mi je kakšen nepopoln kos torte, ki napol pojeden čaka na krožniku, kot pa povsem dodelana fotografija, kjer je vsaka drobtinica na svojem mestu,« pravi Jasna Verčko. (Foto: Nives Brelih)
Se še spomnite fotografije ali trenutka, ob katerem ste se začeli zavedati, da to ni več le hobi, ampak nekaj, s čimer se želite resno ukvarjati?
Prav živo si predstavljam ta trenutek. Fotografirala sem borovničevo torto in preizkusila novo ozadje z motivom temnega lesa. Ob končnem izdelku sem bila tako navdušena, da sem zavzdihnila, da bi to najraje počela do konca življenja, vendar takrat še nisem vedela, da bo to možno. Odločala sem se med psihologijo, ki sem jo študirala, in fotografiranjem hrane, saj se moraš obojemu popolnoma posvetiti, da lahko delo kakovostno opravljaš. Izbrala sem fotografijo.
Fotografiranje hrane se pogosto zdi zelo estetsko in poetično, a v resnici zahteva tudi precej obrti. Katere veščine mora imeti dober fotograf hrane – tehnične, stilistične in morda tudi psihološke?
Zagotovo preplet vseh naštetih: razumevanje svetlobe in barve, upoštevanje kompozicijskih pravil, stiliranje, pa tudi vživljanje v gledalca in razumevanje, kako bo fotografija nanj delovala, kakšna čustva bo v njem vzbudila.
Ni vsaka hrana naravno fotogenična. Kako pristopite k jedem ali izdelkom, ki jih je težje vizualno privlačno predstaviti? Kaj je tisto, s čimer hrano naredite privlačno za objektiv?
Stiliranje je ključnega pomena, pogosto dodam sveža zelišča ali sestavine, ki fotografijo poživijo, ali pa človeški element, ki nam jed približa in nas pritegne, hkrati pa vzbudi radovednost in toplino.
V kolikšni meri mora biti fotograf hrane hkrati tudi stilist hrane? Pri katerih projektih styling prevzamete sami in kdaj raje sodelujete s specializiranimi stilisti?
Oboje je tesno, včasih neločljivo povezano. Ko imam na voljo dovolj časa za izvedbo, sem vesela, da lahko styling prevzamem sama, saj tudi najbolj razumem, kaj želim s fotografijo doseči. Bi pa raje sodelovala s stilistom, ko gre za projekt, ki mora biti izveden izjemno hitro ali ob delu z občutljivo hrano.
Pri komercialni fotografiji ne gre le za lepo podobo, ampak tudi za to, da fotografija prodaja izdelek ali gradi znamko. Kako lovite ravnotežje med estetiko in tržnim učinkom?
Fotografija mora biti v prvi vrsti skladna s podobo blagovne znamke, šele nato ostane prostor za mojo kreativnost. Ko pristopim do podjetja, načrtno izbiram znamke, pri katerih čutim, da se bomo v stilu ujeli. Opažam tudi, da dober odziv dobijo fotografije z ujetimi trenutki, npr. kapljanje olivnega olja, vijuga medu, posip sladkorja … Takšni elementi presenečenja prispevajo k temu, da se ustavimo in si fotografijo podrobneje ogledamo.
Kako pomembna je danes fotografija pri znamčenju prehranskih izdelkov, restavracij ali kulinaričnih zgodb? Se vam zdi, da vizualna podoba pogosto odloča, ali bo potrošnik izdelek sploh opazil?
Menim, da je v sodobnem času fotografija velikokrat prvi stik z novim kupcem. Zato je pomembno, da vsaka znamka ali restavracija, naj bo še tako majhna, poskrbi za profesionalne fotografije, skladne z njihovo podobo, na vsaj najvidnejših mestih. Izstopajoči izdelki imajo unikatno fotografijo, za katero stoji premišljen koncept, kako bo nekdo opazil fotografijo in se nanjo odzval.
Ali imajo naročniki v Sloveniji že dovolj razvito razumevanje, da »food fotografija« ni le »lepa slika«, ampak strateški del komunikacije znamke? Kje pri tem vidite največ napredka in kje še največ nerazumevanja?
Veliko naročnikov razume pomen »food fotografije«, rekla bi, da vedno več. Vendar jo žal še zmeraj pogosto zamenjajo za uporabniško ustvarjeno (UGC) ali pa se naročnikom zdi nepotrebna.
Kako se razlikuje vaš pristop, ko fotografirate za restavracijo, za prehransko znamko, za editorial ali za kuharsko knjigo? Kaj se spremeni v vizualnem jeziku in kaj v pričakovanjih naročnika?
Pri fotografiranju za restavracijo je moje delo v nekaterih vidikih lažje, saj že dobim estetsko dovršen krožnik, stiliranja je manj. Pri prehranskih znamkah imajo po mojih izkušnjah naročniki najbolj natančno zastavljena pričakovanja, kar je zelo dobrodošlo.
Editorial projektov in fotografiranja za kuharsko knjigo je nekoliko manj in bi si v prihodnosti podobnega dela želela v večji meri, saj se mi zdi, da tam lahko bolj izrazim svojo kreativnost, tudi storytellinga in stiliranja je več.
Tudi v »food fotografiji« se estetika spreminja: od popolnoma stiliziranih podob do bolj surovih, naravnih in »nepopolnih« prizorov. Katere estetske smeri so vam osebno najbližje in kaj vas vizualno najbolj navdihuje – tudi zunaj sveta hrane?
Najraje fotografiram hrano v čim bolj naravnem settingu. Veliko bližje mi je kakšen nepopoln kos torte, ki napol pojeden čaka na krožniku, kot pa povsem dodelana fotografija, kjer je vsaka drobtinica na svojem mestu. Od umetnostnih smeri imam najraje impresionizem, kjer gre za ujet trenutek in vzdušje, podobno kot v mojih fotografijah. Zelo me navdihuje narava in letni časi.
Uvrstitev v ožji izbor tekmovanja World Food Photography Awards je pomembno mednarodno priznanje. Vam takšen dosežek prinaša predvsem osebno potrditev ali tudi bolj konkretne poslovne učinke – več prepoznavnosti, novih naročnikov, morda drugačne projekte?
Najprej je to osebni dosežek, ki me opogumlja, da se lotim novih projektov in pristopim k potencialnim naročnikom. Hkrati mi daje neizmeren navdih, kaj je možno doseči z vztrajnostjo, predanostjo in učenjem. Se pa želim v prihodnjih letih bolj usmeriti še na tuji trg – ne zato, ker ne bi rada delala v Sloveniji, temveč zato, ker je naš trg vseeno zelo majhen in so določene priložnosti, kot so recimo kuharske knjige, precej redke. Na ta način lahko še bolj specializirano, v smislu vrste izdelka in stila, pristopim do podjetij. Trenutno sem v dogovarjanju za projekte tudi v drugih evropskih državah, vendar smo navezali stik že pred tem dosežkom. Vsekakor upam, da mi bo ta v pomoč pri iskanju projektov, ki se ujamejo z mojim načinom ustvarjanja.
Prvo fotografijo, ki se je uvrstila v ožji izbor tekmovanja World Food Photography Awards, je posnela za znamko Posestvo Berce. V eni fotografiji je želela pokazati vse vidike njihovih izdelkov: celotno linijo marmelad oz. sadnih namazov, tako teksturo izdelka (z odprtimi kozarci) kot tudi embalažo in sadje, iz katerega so marmelade pripravljene. Fotografija je tekmovala v kategoriji Production Paradise Previously Published, ki je namenjena že objavljenemu promocijskemu materialu z različnih kanalov.
Kaj vas pri fotografiranju hrane še danes najbolj razveseljuje? Trenutek ustvarjanja, popolna kompozicija, sodelovanje z naročnikom ali to, da z eno podobo pri gledalcu vzbudite skoraj fizično željo po okusu?
Po malem vse od naštetega. Zares sem navdušena, ko mi uspe s kompozicijo in svetlobo doseči vzdušje, ki sem si ga zamislila. Seveda sem tudi zelo pozitivno vznemirjena, ko se pojavi nov naročnik, s katerim začutim, da se bom dobro ujela v prihodnjih projektih in ko se projekt uspešno izvede. Zares hvaležna sem, da imam poklic, v katerem uživam.
Foto: Jasna Verčko
Naslovna fotografija: Fotografija mareličnega cheesecakea z medom je na omenjenem tekmovanju prišla v ožji izbor za nagrado Cake Award.
Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji SaMMozavestno. Če bi želeli imeti svoj izvod, nam pišite na info@marketingmagazin.si. Za naročnike MM-a je na voljo brezplačno, za vse ostale pa za 4,90 evra. Digitalno različico revije najdete na tej povezavi.
