Štiri knjižne novosti za jesenske dni
Ko se dnevi krajšajo in si vzamemo več časa zase, je dobra knjiga lahko najlepši pobeg od vsakdanjega ritma. Pri Beletrini so pripravili izbor svežih knjižnih novosti.
Jesen nas pogosto povabi, da nekoliko upočasnimo tempo in si privoščimo trenutke, ki so samo naši. Morda ob skodelici čaja, pod toplo odejo ali v mirnem kotičku doma, kjer nas za nekaj ur ne zanima nič drugega kot zgodba na straneh knjige. Prav v tem je čar branja možnost, da se za hip odmaknemo od vsakdanjika, spoznamo drugačne poglede na svet in se prepustimo zgodbam, ki nas nasmejijo, ganijo ali spodbudijo k razmisleku.
Pri založbi Beletrina so pripravili izbor knjižnih novosti, ki ponujajo različna bralna doživetja. Feri Lainšček se vrača v svet magičnega realizma, Jan Cvitkovič v kratkih zapisih razkriva nenavadno poezijo vsakdanjega življenja, Taubi pripoveduje o svoji poti, Ian Kershaw pa nas popelje v eno najtemnejših obdobij evropske zgodovine.
Ljubezenska zgodba, ki utripa v ritmu magičnega realizma
Feri Lainšček se v novem romanu Vem, da angeli niso srečni vrača k pripovednemu pristopu, zaradi katerega so nekatera njegova prozna dela povezovali z magičnim realizmom. V središču večplastne zgodbe je Maksi Fram, bogat dedič in samotar, ki se sredi ravnice odloči zgraditi leseno barko ter se na svoj način izmikati pričakovanjem, ki jih prinaša njegov družbeni položaj.
Usodno srečanje s starcem sproži niz dogodkov, ki Maksiju spremenijo življenje in pogled na svet. V ospredje stopi ljubezenska zgodba, ki odpira vprašanje, kaj človeka zares osvobodi. Roman raziskuje moč resnice, soočenje z bolečo preteklostjo in pripravljenost, da se odpovemo udobju, če želimo narediti prostor za nekaj pristnejšega.
Ljubezen je v tej pripovedi postavljena nasproti materializmu in preračunljivosti, ki zaznamujeta sodobni svet. Lainšček tako skozi neobičajne življenjske usode v osrčju Panonije odpira prostor za razmislek o svobodi, iskrenosti in odločitvah, ki lahko človeku povsem spremenijo pot.
Feri Lainšček je pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist, ki živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot sto samostojnih knjižnih enot, med njimi 25 romanov, ki so večinoma prevedeni v tuje jezike. Leta 1995 je za roman Ki jo je megla prinesla prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2021 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Nagrado kresnik je prejel za romana Namesto koga roža cveti in Muriša.
Feri Lainšček: Vem, da angeli niso srečni
Humor, melanholija in nenavadna poezija vsakdanjega življenja
Kaj je pravzaprav normalno? Jan Cvitkovič v zbirki Vse je normalno pokaže, da se za na videz običajnimi dogodki pogosto skrivajo absurd, nežnost, humor in tiha žalost. Knjiga združuje njegove zapise na Facebooku, v katerih iz vsakdanjih situacij nastajajo kratke, neposredne in pogosto nepričakovano duhovite zgodbe.
Cvitkovič piše o barih, bencinskih postajah, obcestnih srečanjih, filmskih snemanjih in naključnih pogovorih. Njegovi zapisi se dotikajo trenutkov, ki jih večina ljudi pozna, vendar jih le redki znajo ubesediti na tako samosvoj način. V njih se prepletajo ranljivost, toplina, melanholija in občutek, da je življenje pogosto precej bolj nenavadno, kot se zdi na prvi pogled.
Vse je normalno je knjiga, ki lahko bralca hkrati nasmeji in gane, včasih pa ga tudi nepričakovano stisne pri srcu. Cvitkovič s svojim značilnim pogledom na svet razkriva, da je »normalnost« morda le drugo ime za kaos, s katerim se vsak spopada po svojih najboljših močeh.
Jan Cvitkovič je režiser, scenarist, igralec, pisatelj in pesnik, po izobrazbi arheolog. Njegov filmski prvenec Kruh in mleko je leta 2001 na beneškem filmskem festivalu prejel nagrado lev prihodnosti, sledili pa so filmi Odgrobadogroba, Arheo, Šiška Deluxe in Gram srca. Velja za enega najbolj samosvojih slovenskih filmskih ustvarjalcev.
Jan Cvitkovič: Vse je normalno
Neposredna življenjska zgodba o preteklosti, odvisnosti in iskanju svobode
Taubi v knjigi Spoved pripoveduje o življenjski poti, ki jo zaznamujejo odvisnost, ulica in velika osebna preobrazba. Njegova zgodba je neposredna, neolepšana in mestoma provokativna. Govori o tem, kako je mogoče nekdanji način življenja zamenjati za drugačnega, čeprav preteklosti ni mogoče preprosto izbrisati.
Avtor se sprašuje, kako povezati dve tako različni obdobji življenja. Ulico je zamenjal za sobo, odvisnost od drog in alkohola pa za odvisnost od narave, gora in hribov. Toda sprememba okolja še ne pomeni, da človek postane nekdo drug. Taubi poudarja, da ostaja zvest svojemu bistvu, svoji svobodomiselnosti in nekonvencionalnemu pogledu na življenje.
V knjigi odkrito priznava tudi, da je zapisano le majhen del vsega, kar se mu je zgodilo v preteklosti. Marsičesa se zaradi takratnega stanja ne spominja več, na nekatere dogodke pa ga še danes opozarjajo ljudje, ki so bili ob njih navzoči. Razlika med nekoč in danes je po njegovih besedah predvsem v tem, da se zdaj svojih dejanj zaveda in ne ogroža drugih.
Taubi zase pravi, da ni pisatelj, temveč »spisatelj«, in da ni mizar, ampak »pohištvar«. Prav takšne besedne igre razkrivajo njegov odnos do sveta: ne želi se prilagajati ustaljenim predstavam o tem, kako bi moral človek živeti ali delovati. Spoved je tako zgodba o preteklosti, odgovornosti in svobodi, pa tudi o človeku, ki se ne želi uvrstiti v noben običajen predalček.
Taubi: Spoved
Zgodovinski prikaz zadnjih mesecev nacistične Nemčije
Od osebnih življenjskih zgodb se izbor premakne k zgodovini, ki je zaznamovala celotno Evropo. Ian Kershaw v monografiji Konec: Nemčija 1944–1945 raziskuje zadnje leto obstoja Tretjega rajha in eno ključnih vprašanj konca druge svetovne vojne: zakaj se je nacistična Nemčija bojevala do bridkega konca, čeprav je bil njen poraz vse bolj neizogiben?
Kershaw analizira odločitve nacističnega vodstva, ravnanje vojske in odzive navadnih ljudi. Sprašuje se, zakaj voditelji niso poskušali doseči sporazuma, ki bi jim lahko rešil življenje, ter zakaj so številni Nemci še naprej izpolnjevali Hitlerjeve ukaze. Posebno pozornost namenja tudi nasilju nad lastnim prebivalstvom, saj so bili ljudje, obtoženi dezerterstva ali defetizma, pogosto usmrčeni.
Pripoved se začne s položajem Rajha poleti 1944, po izkrcanju zaveznikov v Normandiji, in spremlja njegov dokončni zlom. Avtor pri tem pokaže, kako se je nacistična država tudi v zadnjih trenutkih svojega obstoja nadaljevala z ubijanjem Judov, internirancev, vojnih ujetnikov, deportirancev in lastnih državljanov.
Monografija temelji na obsežnem zgodovinskem gradivu, od uradnih arhivskih dokumentov in vojaških poročil do osebne korespondence, časopisnih člankov, dnevnikov in policijskih zapisnikov. Kershaw tako ne ponuja le kronologije dogodkov, temveč skuša pojasniti mehanizme oblasti, poslušnosti in nasilja, ki so omogočili nadaljevanje vojne do njenega katastrofalnega konca.
Ian Kershaw je britanski zgodovinar, ki je bil profesor sodobne zgodovine na univerzi v Sheffieldu. Med njegovimi deli so tudi biografiji Hitlerja, Hitler 1889–1935: Precenjevanje samega sebe in Hitler 1936–1945: Nemesis, ter knjiga Usodne odločitve: deset odločitev, ki so spremenile svet, 1940–1944. Za svoje zgodovinsko delo je prejel več priznanj, med drugim Wolfsonovo nagrado za zgodovino.
Ian Kershaw: Konec: Nemčija 1944–1945
Štiri knjige, štirje različni pogledi na svet
Jesenski knjižni izbor Beletrine ponuja raznolike zgodbe za različna razpoloženja. Lainščkov roman vabi v svet ljubezni, resnice in magičnih prvin, Cvitkovičevi zapisi razkrivajo nenavadno poezijo vsakdanjika, Taubijeva izpoved odpira vprašanja preteklosti in osebne svobode, Kershawova zgodovinska monografija pa osvetljuje dogodke, ki so za vedno zaznamovali evropsko zgodovino.
Ne glede na to, ali si želimo pobega v domišljijski svet, nekaj iskrenega humorja, pretresljive osebne zgodbe ali poglobljenega razumevanja preteklosti, knjige ponujajo priložnost, da za nekaj časa upočasnimo korak. Morda je prav jesen pravi trenutek, da izberemo naslednje branje in si dovolimo, da nas odnese drugam.
