En dan si najboljši fotr, naslednje jutro diktator
Lado Bizovičar se po sedmih letih vrača na gledališke odre – tokrat v družbi očetovskih zgodb, dilem in precej humorja.
Po sedmih letih se Lado Bizovičar vrača na gledališki oder. Tokrat s predstavo »Jaz sem najboljši fotr na svetu«, ki se loteva ene najbolj vsakdanjih, a hkrati precej nepredvidljivih življenjskih vlog – očetovstva. A kot pove že naslov, predstava ne bo ponujala priročnika za popolno starševstvo, temveč predvsem prostor za humor, prepoznavne situacije in vprašanje, kaj sploh pomeni biti »najboljši fotr na svetu«.
Na odru se bo Bizovičarju pridružila zasedba štirih zelo različnih moških: Sašo Stare, Klemen Slakonja, Tilen Artač in Rok Bohinc. Skupaj z Bizovičarjem bodo skozi svoje izkušnje, poglede in različne načine fotrovanja ustvarili predstavo, v kateri se bodo – kot kaže – prepoznali tako očetje kot mame in tudi tisti, ki otrok še nimajo.
Predstava se poigrava z vsakdanjimi situacijami, v katerih se znajdejo starši: od večnega hitenja in iskanja izgubljenih stvari do vprašanj, na katera kot starš pogosto nimaš pravega odgovora. Bizovičar se ob vrnitvi na oder tako vrača k formatu, ki ponuja nekaj, česar televizija ne more – neposreden stik z občinstvom in dejstvo, da napake, ki se zgodijo v živo, preprosto ostanejo tam.
Pred premiero smo z njim govorili o predstavi, očetovstvu, njegovih lastnih starševskih dilemah in o tem, zakaj je stavek »Ker sem jaz tako rekel« očitno precej bolj univerzalen, kot bi si želeli priznati.
O očetovstvu, predstavi in vsem vmes
- »Jaz sem najboljši fotr na svetu« je precej samozavesten naslov. Kaj vas je spodbudilo, da ste se po sedmih letih na oder vrnili prav s predstavo o očetovstvu?
»Jaz sem najboljši fotr na svetu« ni avtobiografski naslov. Žal. Je bolj diagnoza. Nekaj, kar bi si verjetno vsak fotr rad samozavestno rekel, ampak potem pride otrok in te sproti obvešča o dejanskem stanju.
To ni predstava o očetovstvu, ampak predstava o fotrih. In malo moram z doma, da me pogrešajo!
- Kaj lahko gledalci pričakujejo od predstave – je bolj namenjena fotrom, mamam ali bo v njej nekaj zase našel prav vsak?
Če si fotr, boš verjetno nekajkrat pomislil: »Mater, to sem jaz.«
Če si mama: »Mater, to je on.«
Če nimaš otrok, boš pa podobno kot Sašo Stare vse skupaj gledal nekoliko zviška in imel zelo jasne rešitve za naše težave.
Na odru nas je pet zelo različnih dedcev. Pet življenj, pet načinov fotrovanja in precej malo soglasja o čemer koli. Tako da je paleta dovolj široka tudi za ljudi, ki še nimajo otrok ali so pametno sklenili, da jih ne bodo imeli.
- Po velikih televizijskih projektih in spektaklih, tudi v Stožicah, se zdaj vračate v bolj neposreden stik z občinstvom. Kaj vam daje gledališki oder, česar televizija ali veliki spektakli ne morejo?
Na televiziji lahko nekaj posnameš še enkrat. V gledališču si rekel neumnost in zdaj vsi živimo z njo.
To mi je všeč.
In vsak večer je malo drugačen. To je zame še vedno ena najboljših stvari na svetu.
- Če bi morali brez razkrivanja vsebine predstave povedati, kaj je največja zmota o tem, kaj pomeni biti »najboljši fotr na svetu«, kaj bi rekli?
Da obstaja neki objektivni kriterij.
Ne obstaja.
En dan si najboljši fotr na svetu, ker si otroka peljal na najboljšo dogodivščino njegovega življenja. Naslednje jutro si diktator, ker zahtevaš, da se obleče.
- Kakšen oče ste v resnici, ko ugasnejo kamere in ni več občinstva?
Precej manj artikuliran.
Na odru lahko dve uri razlagam očetovstvo, doma pa me nekdo vpraša, zakaj mora spat, in po treh minutah nimam več nobenega argumenta.
Rad se afnam z otrokoma, rad pa imam tudi mir. Kar je pri otrocih malo problematična osebnostna lastnost.
Trudim se biti prisoten. Včasih mi uspe. Včasih govorim »mhm, mhm« in nimam pojma, kaj sem ravnokar dovolil.
- Kaj je tista stvar, ki jo vaši otroci pri vas najbolj obožujejo – in kaj tista, zaradi katere bi vas najraje poslali na prevzgojo?
Po moje imajo radi, da sem se pripravljen z njimi hitro spustiti na njihov nivo neumnosti. Za to ne potrebujem posebnega treninga.
Na prevzgojo bi me pa verjetno poslali zaradi hitenja.
»Dajmo, dajmo, dajmo.«
Odrasli imamo ves čas občutek, da nekam zamujamo. Otrok pa lahko dvajset minut gleda polža in se mu zdi, da je dan izvrstno izkoriščen.
In zelo mogoče je, da ima prav on.
- Kdaj ste se nazadnje znašli v situaciji, ko ste si rekli: »Tega mi nihče ni povedal«?
Skoraj vsak teden. Otroci se spreminjajo prekleto hitro. Telefon te vsaj vpraša, ali želiš namestiti posodobitev. Otrok jo namesti ponoči.
Zjutraj samo ugotoviš, da je nekdo, ki je še včeraj oboževal samoroge, danes zelo resen človek z mnenjem o tvoji glasbi.
- Če bi vas otroci za en dan postavili v vlogo svojega asistenta in bi morali vi upoštevati njihova pravila – kaj mislite, da bi vam bilo najtežje?
Kako to mislite, če bi me postavili v vlogo svojega asistenta? To je moje življenjsko poslanstvo, pa se ga lahko še tako branim.
Voznik, dostavljavec hrane, iskalec izgubljenih predmetov, tehnična podpora, financer in človek, ki mora ob osmih zvečer ugotoviti, kje je neka stvar, za katero do takrat še ni vedel, da obstaja.
Samo naziv »asistent« je malo zavajajoč. Asistent ima ponavadi šefa. Jaz imam dva.
- Če bi morali vaši otroci napisati en stavek za plakat predstave, ki bi iskreno opisal, kakšen oče ste, kaj mislite, da bi pisalo?
»Veliko govori, da moramo pohiteti.«
Upam pa, da bi nekje z majhnimi črkami pisalo tudi: »Z njim se nam dogajajo dobre neumnosti.«
- Kaj je ena stvar, za katero ste kot otrok prisegli, da je kot oče nikoli ne boste počeli – pa ste se zalotili, da jo danes počnete popolnoma enako kot vaši starši?
»Ker sem jaz tako rekel.«
To je stavek, za katerega kot otrok veš, da ga boš kot odrasel ukinil.
Potem dobiš otroka.
Najprej mu vse lepo razložiš. Potem še enkrat. Potem pripraviš argumente, primere in skoraj PowerPoint. Otrok še vedno vpraša: »Ampak zakaj?«
In nekje globoko iz tebe spregovori tvoj fotr:
»Ker sem jaz tako rekel.«
Takrat veš, da je krog sklenjen.
