»Seveda je lažje vzgajati otroke, če jih nimaš«
V komediji Jaz sem najboljši fotr na svetu je edini ne-oče med štirimi očeti. S komikom Sašom Staretom smo se pogovarjali o vzgojnih teorijah, neprespanih starših, najstnikih in tem, zakaj je včasih dobro ostati le kavč komentator.
Vsak ima kakšen nasvet za starše, dokler se ne znajde v položaju, ko mora otroka dejansko vzgojiti. Sašo Stare to dobro ve – čeprav je sam še brez očetovskih izkušenj, je prepričan, da bi se dalo z otroki marsikaj rešiti z dovolj potrpljenja in logične razlage. V komediji Jaz sem najboljši fotr na svetu je prav on edini ne-oče v družbi očetov (Lada Bizovičarja, Matjaža Javšnika, Mihe Brajnika in Nika Zagodeta), ki vsak po svoje poznajo vzpone in padce starševstva. Njegova prednost? Je naspan, spočit in lahko o vzgoji govori brez strahu, da bi njegove teorije imele posledice. Vsaj dokler ne pride praksa.
V predstavi »Jaz sem najboljši fotr na svetu« nastopate med samimi očeti, medtem ko ste vi edini ne-oče, ki pa očitno ve veliko o vzgoji. Od kod takšna samozavest? Je lažje svetovati, ko sami še nimate vseh izkušenj?
Tako kot pri nogometu smo očitno tudi pri fotrovanju najbolj glasni vedno kavč komentatorji! (smeh) Seveda je lažje vzgajati otroke, če jih nimaš.
V teoriji ima vsak problem rešitev, teoretični otroci pa so tako ali tako najbolj pridni, najbolj brihtni, spijo čez noč in so oh in sploh neproblematični. Samozavest izvira predvsem iz tega, da s svojimi »vzgojnimi idejami« ne morem ničesar in nikogar zafrkniti.
Je pa res, da morda prav ta distanca ponuja neko edinstveno perspektivo, predvsem zato, ker sem edini v ekipi, ki je dejansko naspan in spočit.
Imate kakšno svojo teorijo o vzgoji otrok, ki jo z največjim veseljem razlagate, čeprav še nimate lastnih izkušenj z očetovstvom? In ali so vas izkušnje prijateljev že prepričale, da bi morali kakšno teorijo morda tudi popraviti?
Vsakemu prijatelju sem, ko je dobil otroka, v šali svetoval, naj zvočno izolira otroško sobo, hkrati pa daje denar na stran za terapevta. Ta nasvet vedno dodam darilu in poudarim, da je to edini način, kako bo lahko imel mir. Seveda gre za šalo. Niti eden me še ni poslušal in vsi imajo zdaj podočnjake do Postojne.
Če odgovorim resno, mislim, da se da z otroki vse lepo zmeniti, dokler imaš dovolj potrpljenja. Če jim stvar logično razložiš, bodo prej ali slej razumeli. Eni pri petih, drugi pa pri petintridesetih, ampak prej ali slej bodo razumeli!
Ta moja ideja deluje v teoriji, v praksi pa še ne vem. Enkrat sem gledal prijatelja, ki je otroku 20 minut razlagal, zakaj ne sme jesti peska. Na koncu sta bila oba solzna, tamali pa je še vedno jedel pesek.
»Ravnotežje med službo in zasebnim življenjem mi gre odlično. Trenutno je razmerje približno 90 odstotkov službe in 10 odstotkov slabe vesti, ker nimam zasebnega življenja,« napol v šali, napol zares pove Sašo Stare. (Foto: Urša Premik)
Verjetno imate med prijatelji že kar nekaj očetov. Ali morda opažate, da se spremenijo, ko dobijo otroke? Katera sprememba vas je najbolj presenetila ali nasmejala?
Hm, to je verjetno zato, ker je večina mojih prijateljev tudi komikov, ampak največja sprememba, ki sem jo opazil, je prav v njihovem stand-up materialu. Vsakič, ko kdo dobi otroka, to prej ali slej pride v njegov nastop.
To je tako pogosto, da novopečenim očetom med komiki vedno čestitam za otroka – pa tudi za novih 20 minut stand-upa, ki jih bo otrok »navdihnil«! (smeh)
Poleg tega so tu seveda še vse klasične spremembe, skozi katere gredo skoraj vsi fotri. Hvaljenje s tem, kako hitro je njihov otrok shodil, kazanje tisočerih fotografij in ponosno razlaganje, kako je njihov otrok prvič kakal v kahlico. Tukaj, hvala, bogu ni bilo dokazov v obliki fotografij …
Kako pa se znajdete v družbi igralcev, ki črpajo iz lastnih očetovskih izkušenj? So vam med pripravami na predstavo razkrili kaj, česar si prej o očetovstvu sploh niste predstavljali?
Meni je super! Najmlajši sem med nami in sem v bistvu tisti v ekipi, ki ima na vajah največ energije. To se mi je v karieri zgodilo prvič! Super mi je tudi, da so vaje ob normalnih urah, ker morajo vsi potem po otroke. Tako da je celotna izkušnja vrhunska!
Nekaj zelo novega sicer nisem izvedel oziroma vam tega, kar sem izvedel, tukaj ne morem zaupati. Pridite na predstavo! (smeh)
Morda me je vseeno nekoliko presenetilo število pogovorov o spanju in kakcih. Ker so vsi nekoliko starejši fotri, pri njihovih letih včasih ne veš, ali govorijo o svojih otrocih ali o svojih težavah.
Predstava odpira vprašanja, kot so pomanjkanje spanja, najstniška leta in vsakodnevne vzgojne bitke. Katera od teh tem se vam zdi najbolj smešna od daleč, a bi bila verjetno precej manj smešna, če bi jo morali živeti vsak dan?
Pomanjkanje spanja Združeni narodi klasificirajo kot mučenje in kršenje človekovih pravic. Tako da bi rekel, da je to verjetno najhujša in najmanj smešna tematika. Če celo noč nič ne spiš, ni heca. Mislim, da se glede tega vsi strinjamo.
Po mojem skromnem mnenju bi morali Združeni narodi tudi najstništvo podrobneje preučiti, ker sem videl že dovolj pubertetnikov. Mislim, da je njihovo naveličano zavijanje z očmi mučenje za odrasle!
»Najmlajši sem med nami in sem v bistvu tisti v ekipi, ki ima na vajah največ energije. To se mi je v karieri zgodilo prvič!« o sodelovanju s samimi očeti pravi Sašo Stare.
Se vam zdi, da je danes težje biti oče kot nekoč? Starši imajo na voljo ogromno nasvetov, priročnikov in spletnih mnenj. Ali lahko človek zaradi vse te količine informacij postane še bolj negotov?
Mislim, da je danes predvsem težje biti prepričan, da delaš prav. Za vsako vzgojno metodo lahko na internetu najdeš pet strokovnjakov, ki jo priporočajo, in pet takih, ki trdijo, da bo otrok zaradi nje potreboval 20 let terapije.
Absolutno je zdaj težje, ker smo fotru vzeli vso moč!
Včasih je imel fotr moč in položaj v družini, ker je imel DALJINEC! On je odločal, kaj se bo gledalo, in če si ga lepo prosil ter se te je usmilil, so bile na sporedu risanke.
Potem pa so prišli telefoni in tablice in zdaj ima vsak svoj ekranček, na katerem si sam izbira zabavne vsebine. Fotr pa je tam sam s svojim daljincem v rokah in si potiho mrmra v brado: »Dokler si pod mojo streho, boš gledal, kar jaz rečem!«
Tako da je bilo včasih zagotovo lažje. Pozitivna stran tega, da je zdaj »težje«, pa je, da so fotri danes veliko bolj prisotni, angažirani in vpleteni v življenja svojih otrok. To dodatno delo in dodatne skrbi se kažejo v bolj srečnih in samozavestnih otrocih.
Na mladih svet stoji, ampak mladi stojijo na ramenih velikanov, ki so prišli pred njimi. In prav je tako.
Humor je pogosto najmočnejši takrat, ko se dotakne nečesa, kar vsi poznamo, a si tega ne upamo povedati na glas. Kje vi najraje iščete navdih za svoje šale – v lastnem življenju, pri prijateljih, v družbi ali v opazovanju ljudi?
Komiki največ idej dobimo iz vsakdanjih situacij, pogovorov s prijatelji in opazovanja ljudi. Predvsem me zanimajo stvari, ki se nam zdijo popolnoma normalne, dokler jih ne pogledamo nekoliko drugače.
Recimo starševstvo. Dva človeka se odločita, da bosta naslednjih 30 let ves svoj denar, čas in energijo vlagala v nekoga, ki jima bo v puberteti rekel, da sta idiota. Če bosta imela srečo, ju bo potem enkrat na mesec poklical. Če bi ti nekdo to predstavil kot finančno naložbo, bi ga prijavil inšpekciji. Ampak ko temu rečemo družina, je to nekaj najlepšega na svetu.
Ste pri svojem humorju kdaj naleteli na temo, za katero ste sprva mislili, da bo delovala, pa se občinstvo nanjo ni odzvalo? Kako hitro začutite, da šala ne deluje, in kaj naredite takrat?
Absolutno! Napisal sem že ogromno šal, ki so bile v moji glavi genialne. Potem sem jih povedal pred občinstvom in ugotovil, da sem se motil. Ampak to je pač proces ustvarjanja za nas komike.
Čisto vsi, od »frišnega« stand-up komika pri nas v Sloveniji do izkušenega megazvezdnika v Ameriki, gremo skozi isti proces. Temu se ne moreš izogniti.
Jaz pravim, da je stand-up komik najbolj demokratičen umetniški poklic. Ljudje v občinstvu ti zelo hitro sporočijo, da šala ne deluje. Potem moraš ugotoviti, zakaj ne deluje, jo popraviti ali pa jo na koncu preprosto vreči stran.
Najpomembneje je, da se ne zaljubiš preveč v svoje šale, dokler so še v procesu nastajanja. Je pa res, da včasih kakšna šala potrebuje čas, da dozori. V mojem primeru tudi tri leta.
Enkrat sem napisal šalo, ki mi nikakor ni ustrezala v nobenem stand-up nastopu. Nikjer ni zares dobro delovala, zato je samevala na nekem listu papirja, vse dokler nisem tri leta pozneje pisal neke druge šale, ki se je s tisto prvo povezala kot koščka sestavljanke.
Ko sem ju združil, se je odprl povsem nov kontekst, dobil sem kup novih idej in iz tega je na koncu nastal eden mojih najboljših »closerjev«. Tako komiki rečemo močni zaključni šali, s katero končamo nastop.
Tako da včasih šala potrebuje samo malo časa. V mojem primeru tri leta.
»Stand-up komik je najbolj demokratičen umetniški poklic. Ljudje v občinstvu ti zelo hitro sporočijo, da šala ne deluje. Potem moraš ugotoviti, zakaj ne deluje, jo popraviti ali pa jo na koncu preprosto vreči stran,« o šalah, ki delujejo ali pač ne, pravi sogovornik.
Stand-up, televizijski projekti in gledališke predstave zahtevajo precej prilagajanja urniku, energiji in razpoloženju. Kako poskrbite, da vam ob delu ostane dovolj časa za zasebno življenje? Ali ljudje tudi v družbi pogosto pričakujejo, da boste vedno zabavni?
Ravnotežje med službo in zasebnim življenjem mi gre odlično. Trenutno je razmerje približno 90 odstotkov službe in 10 odstotkov slabe vesti, ker nimam zasebnega življenja.
Je pa res, da imam srečo, ker imam čudovito partnerko, ki razume moj poklic, in ker me moje delo zelo veseli.
Kar zadeva pričakovanja ljudi, pa ja, včasih se zgodi, da kdo pričakuje, da bom ves čas zabaven. Ampak to je podobno, kot če bi na zabavi srečal zobozdravnika in pričakoval, da ti bo pregledal zobe.
Še vedno se rad družim na zabavah in govorim neumnosti, tako da ljudi vseeno zabavam. Razlika je samo v tem, da za te neumnosti nisem plačan.
Foto: osebni arhiv
