Ko so bile barvice statusni simbol, otroci pa še brezskrbni
Dve knjigi, dva kreativca, eno leto. In precej več kot le nostalgičen pogled nazaj.
Začetek konca nekega sveta
Boštjan Tadel, scenarist, avtor romana Četrta generacija ter nekdanji odgovorni urednik Delove priloge Polet in nekaj let tudi Marketing magazina, ter Uroš Goričan, vsebinski strateg in dolgoletni ustvarjalec v svetu tržnega komuniciranja, sta se vsak po svoje vrnila v leto 1980. V leto, ki je bilo v nekdanji Jugoslaviji več kot le zgodovinska letnica. Bilo je leto Titove smrti, leto, ko so se pod površjem navidezne stabilnosti že kazale prve razpoke. Hkrati pa je bilo to tudi leto otroštev in mladosti, ki so se še odvijala na prostem, brez zaslonov, brez stalnega nadzora staršev in brez občutka, da mora biti vsak trenutek zabeležen.
Avtorja sta, kot sta povedala ob predstavitvi knjig, šele naknadno ugotovila, da sta oba pisala o istem letu. Iz tega naključja je nastal jugonostalgični knjižni dvojec, ki ga sestavljata Tadlova Svoboda 1980 in Goričanov Boguizanogu. A knjigi ne povezuje le letnica, temveč predvsem občutek, da govorita o generaciji, ki je odraščala na robu nekega sveta, ne da bi vedela, da se ta svet že poslavlja.
Smučarske počitnice, prve ljubezni in velika zgodovina v ozadju
Boštjan Tadel v Svobodi 1980 zgodbo postavi v Kranjsko Goro, v čas zimskih počitnic januarja 1980. Pet dijakov preživlja teden, ki ima vse, kar se nam v spominu najraje zapiše kot mladost: smučanje, prijateljstvo, prve ljubezni, glasbo, pričakovanja, negotovost in občutek, da je življenje še odprto na vse strani.
Toda Svoboda 1980 ni le mladostniški roman. V ozadju ves čas tli zgodovina. 20. januarja 1980 je Bojan Križaj v Wengnu dosegel prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu, istega dne pa so Titu v ljubljanskem kliničnem centru amputirali nogo. Ta dvojnost je eden od močnejših simbolov romana. Na eni strani športna evforija in prebujajoča se slovenska samozavest, na drugi strani bolezen voditelja in slutnja konca sistema, ki se je še zdel večen. Tadlovi junaki vsega tega seveda še ne morejo razumeti v celoti, medtem ko bralec roman bere z vednostjo poznejših desetletij.
Pomembno vlogo ima tudi glasba. Svoboda 1980 se bere skoraj kot roman s spremljevalno ploščo. Dire Straits, The Police, Bruce Springsteen, The Clash, The Cure, Rani mraz, Abba in Blondie niso le nostalgične reference, temveč zvočni dnevnik generacije. Tadel dobro ujame, kako glasba ni bila zgolj ozadje, ampak način pripadanja, sanjarjenja in razumevanja sveta.
Poletje, poniji, Drina in jezik nekega časa
Če je Tadlova Svoboda 1980 zimska, smučarska in najstniška, je Goričanov Boguizanogu bolj poletni, otroški in lokalno zasidran roman. Dogaja se na Štajerskem, v naselju, ki ga od mesta ločuje nova avtocesta. V ospredju so mulci, poniji, motorji, skrivno kajenje Drine, prepovedani prostori, majhne otroške preizkušnje poguma in dnevi, ki so se v otroštvu zdeli neskončni.
Tudi pri Goričanu ima glasba pomembno vlogo. Vsi, ki smo odraščali s kasetami, se lahko hitro poistovetimo z njegovim junakom, ko dobi prvi walkman in na njem ves čas prevrtava eno in isto kaseto, ki jo ima: Autobahn skupine Kraftwerk. Ta ponavljajoči se zvočni svet ni le spremljava njegovih dni. Zdi se, da začne vplivati tudi na njegovo dojemanje okolice, hitrosti, ceste, prihodnosti in poznejši glasbeni okus. Glasba zato tudi v Boguizanogu ni le nostalgična kulisa, ampak eden od ključev za razumevanje junakovega notranjega sveta.
Goričan piše z občutkom za detajle. Njegov roman ne raste iz velikih dogodkov, ampak iz drobcev: vonjev, besed, predmetov, navad, otroških strahov in fraz, ki so nekoč pomenile vse, danes pa jih je treba že razložiti. Temu služi tudi medgeneracijski slovarček na koncu romana. Avtor ga je dodal, ker je ugotovil, da mlajše generacije ne vedo več nujno, kaj je pomenilo bratstvo in enotnost, kdo so bili CikCak zajčki, ki so otroke po reklamah pospremili v spanje, kdo je bil miličnik, zakaj so bile Jolly barvice statusni simbol ali celo, kdo je Zdravko Čolić. Prav ta slovarček je že sam po sebi zabavno branje. Ni suhoparna razlaga pojmov, ampak majhen nostalgični dodatek, ki pokaže, kako hitro predmeti, besede in ikone vsakdana postanejo zgodovina.
Pri Boguizanogu je posebej očarljivo, da nostalgija ni zloščena. Goričan se ne pretvarja, da je bilo vse lepše, boljše in bolj nedolžno. Njegov svet je živ, duhovit, včasih robat, poln otroške logike in lokalnega jezika. Zato deluje pristno. Ne kot razglednica iz Jugoslavije, ampak kot spomin na čas, ko otroci niso imeli veliko, imeli pa so veliko prostora.
Nostalgija brez sladkorne glazure
Obe knjigi bi lahko hitro zdrsnili v jugonostalgijo, a ju rešuje to, da ne govorita le o državi, temveč predvsem o odraščanju. Jugoslavija je okvir, leto 1980 je simbol, v središču pa so otroci in najstniki, ki živijo svoje male drame, medtem ko odrasli svet počasi izgublja tla pod nogami.
Zato knjigi nagovarjata širše od generacije, ki je ta čas dejansko doživela. V bralcih, ki so odraščali v osemdesetih, bosta sprožili veliko prepoznavanja. Mlajšim pa lahko približata čas, ki ga poznajo predvsem iz družinskih zgodb, starih fotografij, televizijskih arhivov in fraz, ki jih starejši še vedno izrečejo, kot da so samoumevne.
Tadla in Goričana povezuje tudi kreativno ozadje. Oba znata pripovedovati v prizorih. Oba razumeta atmosfero. In oba vesta, da dober spomin ni sestavljen le iz dejstev, temveč iz ritma, jezika in občutka. Morda prav zato njuna romana delujeta filmsko, scenaristično, vsak na svoj način: Svoboda 1980 kot zimski mladostniški film s političnim podtonom, Boguizanogu kot poletna zgodba o odraščanju z veliko lokalnega humorja, glasbe in nežne melanholije.
To nista le romana o Jugoslaviji. Sta romana o spominu; o tem, kako se otroštvo vedno dogaja v sedanjiku, zgodovina pa ga razloži šele za nazaj. In morda je prav zato leto 1980 v obeh knjigah tako hvaležen literarni prostor. Dovolj oddaljeno, da nanj gledamo z nostalgijo, in dovolj prelomno, da nas spomni, da se največje spremembe pogosto začnejo takrat, ko se nam zdi, da se ne dogaja nič posebnega.
Foto: JUS Project
