Mesto, kjer sence živijo po svoje
Japonski pisatelj Haruki Murakami se je z romanom Mesto in njegovo negotovo obzidje vrnil k eni od svojih najstarejših literarnih obsesij. Knjiga, ki je pri Mladinski knjigi izšla v prevodu Domna Kavčiča, temelji na avtorjevi kratki zgodbi iz leta 1980, k njej pa se je Murakami vrnil več desetletij pozneje in jo razvil v več kot petstostranski roman o spominu, izgubi, ljubezni, sanjah in svetovih, ki jih zgradimo zato, da bi se zaščitili pred bolečino.
Ko vas pisatelj preseli v drug svet
Mesto in njegovo negotovo obzidje je Murakamijev petnajsti roman in nov slovenski prevod avtorja, ki ima pri nas že dolgo zvest krog bralcev. Slovenski bralci ga poznamo po romanih, kot so Norveški gozd, Kafka na obali, Ljubi moj Sputnik, Južno od meje, zahodno od sonca, 1Q84, Kronika ptiča navijalca, Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja in Uboj komturja. Prav zato vsak nov prevod ni le knjižna novost, ampak skoraj majhen bralski dogodek. Ob Murakamiju se namreč vedno znova zdi, da bomo za nekaj časa zapustili ta svet in se preselili v drugega.
Pravi jaz za obzidjem
Roman je na prvi pogled zgodba o prvoosebnem pripovedovalcu, ki ga mladostna ljubezen zaznamuje za vse življenje. Dekle, v katero se zaljubi pri sedemnajstih, mu pripoveduje o skrivnostnem mestu, obdanem z visokim obzidjem, kjer živi njen pravi jaz. Potem izgine. A pri Murakamiju izginotje nikoli ni samo izginotje. Je odprtina v drug prostor.
Mesto za obzidjem je eden tistih murakamijevskih krajev, v katere bralec ne vstopi z dvomom, ampak z nenavadno pripravljenostjo, da mu bo verjel. Zakaj pa ne bi obstajalo mesto, v katerem ljudje nimajo sence? Zakaj bi jo sploh morali imeti? Kaj pa če naše sence živijo drugje kot mi? Zakaj ne bi nekdo v knjižnici bral starih sanj, kot bi bile knjige, ki jih je treba le dovolj potrpežljivo ogreti v dlaneh? In zakaj ne bi duh zaposlil novega direktorja knjižnice?
Murakami je izjemen pripovedovalec v duhu magičnega realizma prav zato, ker svojih najbolj nenavadnih domislic nikoli ne razlaga preveč na silo. Nasprotno, poda jih z mirnostjo človeka, ki opisuje vreme, pot do službe ali jabolčni kolač. V romanu se kot literarna referenca pojavi tudi Gabriel García Márquez, verjetno največje ime magičnega realizma. Toda Murakami v svoji domišljiji včasih deluje še drznejši, ker fantastičnega ne gradi kot baročno bujnost, ampak kot tiho, skoraj administrativno dejstvo. Če Márquez čudež pogosto obsije s soncem, ga Murakami postavi pod hladno svetlobo knjižnice, kjer je še toliko bolj prepričljiv.
Prehajanje med resničnim in domišljijskim, med tu in onkraj, med tustranstvom in onostranstvom, je pri njem tako brezšivno, da skoraj ne opazimo, kdaj smo prestopili mejo. Morda je sploh ni. Morda so meje, tako kot obzidja, le nekaj, kar si postavimo sami, da bi lažje prenesli bolečino. Roman se ves čas vrača k vprašanju, kaj naredimo s tistim, kar smo izgubili. Ali izgubljena ljubezen zares izgine? Ali pa si nekje zgradi svoje mesto, kamor ji sledimo še desetletja pozneje?
Izjemen prevod Domna Kavčiča
V tem smislu je Mesto in njegovo negotovo obzidje tudi roman o ljudeh, ki ne pripadajo povsem temu svetu. Takšna je nesojena ljubezen prvoosebnega pripovedovalca, ki je bolj prisotna v odsotnosti kot marsikdo v resničnem življenju. Takšen je tudi nenavadni najstnik z izjemnim spominom, ki v našem svetu svoj čas najraje preživlja med štirimi stenami knjižnice, v drugem pa se zdi, kot da je prav zanj izumljena služba bralca sanj. Murakami ima posebno nežnost za takšne like. Ne poskuša jih spreminjati, ne zahteva, da se prilagodijo svetu, ampak jim poišče prostor, kjer njihova drugačnost postane dar.
Posebno pohvalo si zasluži prevod Domna Kavčiča. Murakamijeva proza je navidezno preprosta, a prav zato prevajalsko zahtevna. Če je ton preveč vsakdanji, se izgubi čarovnija; če je preveč privzdignjen, se izgubi murakamijevska jasnost. Kavčič najde ravnotežje med obojim. Njegove rešitve so natančne, tekoče in mestoma čudovito domiselne. To niso le besede, ampak majhni jezikovni prehodi v Murakamijevo mesto. Prevod ne poskuša zgladiti nenavadnosti, ampak ji dovoli, da ostane nekoliko tuja, skrivnostna in posebna.
Kdo smo, ko nam nekaj ali nekdo odvzame del nas?
Murakami se tudi v novem romanu vrača k svojim stalnim podobam: knjižnicam, sencam, izgubljenim dekletom, samotarskim moškim, prehodom v vzporedne svetove. A pri njem ponavljanje ni nujno slabost. Je utrip. Je način, kako pisatelj že desetletja preverja isto vprašanje: kdo smo, ko nam nekaj ali nekdo odvzame del nas?
Mesto in njegovo negotovo obzidje ni roman za bralce, ki od literature pričakujejo jasne odgovore. Je zgodba za tiste, ki jim je blizu občutek, da je svet večji od tistega, kar vidimo. Da včasih živimo samo polovico svojega življenja, druga polovica pa nas čaka nekje drugje, za negotovim obzidjem, v knjižnici starih sanj.
In ko Murakami to mesto naslika, mu zlahka verjamemo, da je vse res. Morda tudi zato, ker si potihem želimo, da bi bilo.
Foto: Mladinska knjiga
