»Igra mi napolni dušo, pri vodenju pa se počutim najbolj samozavestno«
Melani Mekicar se na oder oddaje Slovenija ima talent na POP TV vrača v povsem novi vlogi. Pred trinajstimi leti je nanj stopila kot najstnica, plesalka in tekmovalka, jeseni pa bo skupaj s Sašem Staretom spremljala tiste, ki bodo šele naredili svoj prvi veliki korak pred kamere. Za revijo SaMMozavestno smo se z iskrivo voditeljico pogovarjali o tem, kako se je sklenil njen karierni krog, zakaj ji raznolikost med igro, radiem, televizijo in ustvarjanjem vsebin daje občutek svobode, kako doživlja prepoznavnost po uspehu serije Skrito v raju in zakaj uspeha ne meri z evforijo, temveč z notranjim mirom.
Kot tekmovalka ste pred trinajstimi leti stali na odru oddaje Slovenija ima talent, zdaj pa jo boste skupaj s Sašem Staretom tudi vodili. Kako danes gledate na tisti prvi nastop?
Kar noro se mi zdi, da se je ta krog dejansko nekako sklenil. Ko gledam tisti prvi nastop, vidim Melani, ki je bila še čisti otrok, hkrati pa se mi zdi, da je bila že zelo podobna Melani, ki obstaja danes. Imela sem zelo podobne želje in ambicije, zato se mi zdi, da se v osnovi nisem prav veliko spremenila.
Ko se je pojavila možnost, da bi lahko vodila Talente, sem takoj začutila, da je to to; da je to pravi naslednji korak v moji karieri. V življenju se mi je že velikokrat zgodilo, da so se določeni projekti nekako povezali in zaokrožili zgodbo. Tudi pri tem imam občutek, da se je moralo zgoditi. Morda bi se lahko zgodilo še malo prej, ampak očitno se je moralo zgoditi prav zdaj.
Pravite, da ste takrat, ko ste prvič stali na odru te priljubljene oddaje, resnično začutili televizijski svet. Se spomnite trenutka, ko je radovednost prerasla v resno željo po karieri v tem prostoru?
Zdi se mi, da sem bila že od nekdaj v stiku z mediji, televizijo in kamerami. Že ko sem začela plesati, je bilo okoli tega veliko nastopanja, snemanj in kamer, zato se ne spomnim enega samega trenutka, ko bi si rekla, da je to to. Spomnim pa se občutka, da mi je bilo v tem svetu vedno domače in lepo.
Prve televizijske oglase sem snemala že pri enajstih letih, tako da sem od takrat naprej pravzaprav ves čas nekaj snemala, nastopala ali delala. Nekako sem vedno vedela, da bo to nekaj, kar bom počela. Morda se je ta občutek še okrepil po koncu srednje šole, ko sem delala muzikale in sem začela razmišljati, da bi to morda lahko počela bolj redno.
Kljub temu sem šla študirat nekaj, kar se mi je takrat zdelo bolj »resno«. Delala sem tudi v kadrovski agenciji, nekaj bolj varnega, bolj »ziher«. Potem pa sem že med študijem začela delati na radiu in televiziji in takrat sem vedela, da je to verjetno tisto, kar mi je namenjeno.
Danes vas poznamo v več vlogah, kot igralko, voditeljico, radijsko ustvarjalko in ustvarjalko vsebin. Kako doživljate to raznolikost?
Zagotovo mi vse to daje občutek svobode. Vedno sem imela rada to, da sem na več »frontah« hkrati. Morda tudi zato, ker sem po naravi malo »ziheraš« in sem vedno želela imeti še možnost B, C in D.
Zelo mi ustreza, da sem lahko zjutraj do enajstih radijska voditeljica, potem grem na gledališko vajo in sem tam igralka, zvečer pa imam še oddajo, kjer sem televizijska voditeljica. To mi daje občutek, da se v nobeni vlogi ne zaprem preveč. Če si ves čas samo v eni stvari, se lahko hitro zaciklaš v en način razmišljanja ali počutja. Ko pa stvari malo obrneš na glavo in se osredotočiš na drugo vlogo, jih lahko vidiš z drugimi očmi, z bolj svežimi idejami in drugačnim odnosom.
Tudi sicer se mi zdi, da se na vsakem področju naučiš nekaj, kar ti pomaga drugje. Pri vodenju sem se naučila veliko stvari, ki mi pomagajo pri igri, igra mi pomaga pri vodenju, ples pa mi pomaga pri vsem tem. To ti da neko širino.
Pa obstaja vloga, v kateri se najbolj prepoznate?
Mislim, da me prav ta preplet najbolj določa. To, da sem sposobna delati več stvari in več stvari hkrati. Če pa bi morala izbrati eno, bi rekla, da se nekako najbolj počutim v vlogi igralke. Ta mi predstavlja največji izziv, ampak mi tudi največ prinese. Najbolj mi napolni dušo.
Pri vodenju pa se počutim zelo suvereno. To mi je najbolj udobno delati. Igra je za dušo, vodenje pa je področje, kjer se počutim najbolj stabilno in samozavestno.
»Čeprav izjemno rada delam, pa tudi ekstremno rada ne delam nič. Nimam težave s tem, da sem pri miru. Poleti lahko dva tedna ležim na plaži, ne delam nič in samo berem knjige,« pravi 26-letna igralka in voditeljica.
Vodenje tako gledane oddaje, kot je Slovenija ima talent, prinese tudi novo raven prepoznavnosti. Kako sicer doživljate prepoznavnost?
Zdi se mi, da se je prvi večji preboj zgodil z oddajo V petek zvečer na RTV Slovenija. Takrat sem bila res iz nič izstreljena v prime-time oddajo na nacionalni televiziji. To je bil prvi večji val prepoznavnosti.
Drugi, bistveno večji val, pa je prišel s serijo Skrito v raju. Od takrat iskreno skoraj ni več prostora ali lokacije, kamor bi šla, da me ne bi kdo vsaj malo dlje časa gledal ali ustavil. Ampak imela sem resnično same lepe izkušnje. Ljudje so zelo vljudni, prijazni in lepo je, ko se nekdo ustavi sredi svojega dneva in ti reče, da mu je všeč to, kar delaš, da se vsako jutro zbuja s tabo na radiu ali da te vsak večer gleda v seriji.
Brez ljudi tudi ni nas in našega poklica, tega se zavedam. Seveda me zanima, kaj bo zdaj prinesla oddaja Slovenija ima talent, ker je to zelo priljubljena oddaja. A v Sloveniji je vseeno vse v nekih normalnih mejah. Nimamo hollywoodskih problemov.
Oddajo Slovenija ima talent, ki letošnjo jesen prihaja na POP TV, bo vodila skupaj s Sašem Staretom.
Prepoznavnost pogosto prinaša tudi pričakovanja. Vam občutek, da vas ljudje opazujejo ali si o vas ustvarjajo mnenje, kdaj predstavlja breme?
Ker sem v tem svetu začela zelo mlada, se pravzaprav ne spomnim, kako je bilo, ko javnost ni imela nobenih pričakovanj do mene. Ampak zdi se mi, da v kateri koli službi si, nekdo vedno nekaj pričakuje od tebe. Če nisi javna oseba, je to morda šef, ekipa ali naročnik. Pri meni je pač to širša javnost.
Zanimivo je, da je včasih lažje nekaj delati pred stotimi ljudmi kot pred tremi. Če je pred tabo množica, stvari lažje vzameš manj osebno. Ne ukvarjam se veliko s tem, kaj naj bi ljudje pričakovali od mene. Če opravljam svoje delo, ga poskušam opraviti čim bolje.
Tudi z mnenji se ne ukvarjam veliko. Komplimente vzamem približno tako resno in z enako težo kot nekonstruktivne kritike. Oboje je subjektivno mnenje posameznika in ne vpliva zares na to, kako delam. Slišim jih, sprejmem, ampak jih ne ponotranjim.
Na družbenih omrežjih vas spremlja veliko ljudi, predvsem mlajše občinstvo. Se dojemate kot vplivnico?
To se mi zdi bolj stranski učinek mojega dela. Nikoli nisem načrtovala, da bom vplivnica. Instagram sem začela uporabljati, ko sem bila stara približno trinajst let, in takrat je bila to le aplikacija, na kateri si objavil fotografijo tistega, kar si v tistem trenutku slikal.
Skozi leta sem objavljala stvari, ki so se mi dogajale, projekte, pri katerih sem sodelovala, kraje, kamor sem šla, in sledilci so se nabrali organsko, kot posledica tega, kar delam. Danes pa tega dela skoraj ne moreš več opravljati, ne da bi bil prisoten tudi na družbenih omrežjih, ker je to postal nekakšen javni življenjepis.
Uživam v deljenju določenih trenutkov, ki se mi dogajajo, nisem pa velika oboževalka snemanja vsebin samo zato, da se snema vsebina ali da se povečuje angažma. To doživljam bolj kot nujno zlo.
Imate jasne meje med tem, kaj delite z javnostjo in kaj zadržite zase?
Imam jasne meje, kar zadeva zasebnost, čeprav jih postavljam zelo intuitivno. Zdi se mi, da starejša, ko sem, manj delim, kar je verjetno pri večini ljudi podobno. Absolutno premislim, kaj objavim.
Morda se ljudem zdi, da delim veliko, ampak verjemite, da je to samo približno en odstotek mojega življenja. Tudi zelo pazim, da stvari objavljam kasneje, ne v trenutku, ko se dogajajo. Imam določene meje glede tega, kaj želim deliti, in v prihodnosti bom verjetno delila še manj. Internet je res čuden prostor in postaja vedno bolj čuden, zato sem tudi sama vedno bolj previdna.
Veliko mladih vas vidi kot samozavestno in sproščeno. Kdaj se vi osebno počutite najbolj v svoji koži?
Obstajajo tri situacije, v katerih ta občutek najbolj pride do izraza. Najbolj se počutim v svoji koži, ko delam nekaj, za kar vem, da dobro delam. Drugi trenutek je, ko sem udobno oblečena; zame to ni povezano z zunanjim videzom, lahko sem najbolj urejena, pa se ne bom nujno počutila tako dobro kot v trenirki. Tretji pa je, ko sem obkrožena z ljudmi, ki jih imam rada in ob katerih se počutim dobro.
Sicer bi rekla, da se na splošno kar dobro počutim v svoji koži. To izhaja iz neke notranje samozavesti in ne iz zunanje potrditve.
Od kod po vašem mnenju izvira ta notranja samozavest?
Mislim, da iz tega, da vem, kdo sem. Da vem, katere so moje prednosti in kje so moje šibkosti. Zdi se mi, da so me starši vzgajali zelo dobro. Podpirali so me pri stvareh, a jih niso olepševali. Bili so zelo realistični in mislim, da so me kar dobro pripravili na svet, sploh na svet, v katerem sem zdaj.
Zato se mi ne zgodi velikokrat, da bi se v nekih situacijah počutila nemočno ali nesamozavestno.
Kaj pa vas najhitreje spravi iz ravnotežja?
Najbolj me iz ravnotežja spravijo ljudje, predvsem bližnji sodelavci, ki se izkažejo za nekaj drugega, kot sem mislila, da so. V poslovnem svetu je veliko velikih karakterjev in velikih egov. Ljudje imajo včasih težave s tem, da ego pustijo pred vrati.
Ko delamo projekte, smo vsi tam z istim ciljem. Včasih pa ljudje to pozabijo in začnejo sebe povzdigovati tako, da druge potiskajo navzdol. Ko sem bila mlajša in sem začela delati v tem svetu, sem bila glede tega precej naivna. Vedno sklepaš po sebi in si misliš, da če ti nečesa nikoli ne bi naredil, tega tudi drugi ne bi. Potem pa vidiš, da ni nujno tako.
Takšne situacije so me včasih spravile s tira, a sem se naučila distancirati od njih. Danes veliko bolje stojim na tleh in večino časa ostanem mirna.
Kaj vam v karieri danes največ pomeni? So to projekti, ki vas izpostavijo, ali tisti, ki vas resnično izpolnjujejo?
Izpostavljenost zame ni ključen kriterij pri izbiri projektov. Veliko pomembneje mi je, da me zadeva izpolnjuje, da je nekaj, česar še nisem delala, in da mi predstavlja nov izziv.
Zelo pomembno mi je tudi, s kom delam. To lahko projekt naredi ali pa zlomi. Velikokrat sem kakšen projekt sprejela samo zato, ker sem želela delati z določeno osebo, naj bo to ustvarjalec, sovoditelj ali igralec. Izpostavljenost mi je pri tem še najmanj pomembna. Zanima me, kdo bo v ekipi, kaj se bom naučila in ali mi projekt predstavlja izziv.
Kako v tej fazi življenja opredeljujete uspeh?
Ne bom rekla, da zunanji odziv ni pomemben. Seveda je lepo, ko je ljudem všeč to, kar delaš, in ko mislijo, da si nekaj naredil dobro. Ampak uspeh je zame predvsem notranji mir.
Pred kratkim sem se s fantom pogovarjala o tem, da ob uspehih nikoli nisem čutila neke pretirane evforije. Ko sem nekaj dobro naredila ali nekaj uspešno zaključila, sem to v glavi bolj čutila: to je bilo nekaj, kar sem morala narediti, zdaj sem naredila in zdaj sem zadovoljna. Ne gre za neko veliko eksplozijo sreče, ampak za mirno zadovoljstvo, da se je nekaj uspešno izpeljalo.
Trenutno mi uspeh pomeni tudi to, da se lahko sama odločam, kaj bom delala in pri katerih projektih bom sodelovala. Da projekte zaključim z občutkom zadovoljstva in pomirjenosti. Uspeh mi je tudi to, da včasih ne dobim nečesa, kar sem si želela, potem pa čez čas vidim, da to sploh ni bilo zame. Tudi to je uspeh, da znaš prepoznati, kaj je prav zate.
In velik uspeh je tudi ravnotežje. Pri nas se hitro pojavi miselnost »kuj železo, dokler je vroče«, v smislu, zdaj te hočejo, zdaj moraš vse sprejeti. Ampak to zelo hitro vodi v izgorelost in ne najboljše odločitve. Zame je zato enako pomembno, da se znaš odločiti, kaj boš delal, kot tudi to, česa ne boš delal.
Imate kdaj občutek, da ste morali zaradi javne vloge hitreje odrasti?
Zagotovo. Zelo zgodaj sem začela delati, zato se skoraj ne spomnim obdobja, ko ne bi imela odgovornosti do pogodb, obveznosti in stvari, ki jih je bilo treba izpolniti. Vedno sem bila malo bolj odrasla od svojih vrstnikov.
Tudi v šolo sem šla eno leto prej, zato sem imela vedno leto dni starejše sošolce. Ko sem začela delati kot profesionalna plesalka, sem bila stara petnajst let in sem plesala z dekleti, ki so bila več kot deset let starejša od mene. To mi je vedno ustrezalo. Na kakšnih praznovanjih sem se vedno družila s starši kot z drugimi otroki, tako da sem verjetno tudi po naravi takšna.
Na fakulteti sem to še bolj začutila. Moje sošolke so žurirale in živele precej brezskrbno študentsko življenje, jaz pa sem zjutraj ob šestih že delala na radiu, zvečer pa snemala oddajo na RTV. Zagotovo sem morala biti bolj odgovorna. Od petnajstega leta naprej sem vedno govorila, da se počutim deset let starejša. Tudi zdaj se včasih, glede na svoj življenjski slog, počutim starejšo, kot sem.
»Morda se ljudem zdi, da na družbenih omrežjih delim veliko, ampak to je samo približno en odstotek mojega življenja. Instagram je postal neke vrste javni življenjepis, a snemanje vsebin samo zaradi vsebin zame ostaja bolj nujno zlo,« priznava sogovornica.
Kaj vas v življenju ta trenutek najbolj navdušuje, ne nujno profesionalno?
Vedno me navdušujejo potovanja. Obožujem potovanja, rada hodim po svetu in rada bi videla čim več stvari, kolikor mi dopuščajo čas, energija in seveda finance.
Navdušujejo me tudi dobri filmi, dobre knjige, dobre predstave in umetnost na splošno. Zelo rada kot gledalka spremljam stvari, ki jih tudi sama počnem. Vedno bolj pa cenim tudi druženje s prijatelji in najbližjimi. Več kot delam, bolj mi pomeni to, da ohranjam družabno življenje in da sem z ljudmi, ki so mi blizu.
Kako skrbite za ravnotežje med javnim in zasebnim življenjem, posebej v obdobjih, ko se projekti in snemanja zgostijo?
To je v šovbiznisu težko, ker so meje zelo zabrisane. Velik del mojega dela je moje ime in moje življenje, zato je to včasih težko ločiti.
Zdaj se že kar dobro zavedam, da prihajajo različna obdobja. Včasih imaš tri projekte hkrati, cele dneve delaš in se ne vidiš ven, potem pa lahko pride obdobje, ko imaš veliko več časa ali samo eno stvar. Trenutno sem v obdobju, ko je dela zelo veliko, in tako bo še nekaj časa, ampak se zavedam, da je to samo obdobje. Zato si potem zelo strogo vzamem čas za počitek.
Tudi v intenzivnih obdobjih poskušam izkoristiti vsako sekundo prostega časa za stvari, ki so mi za dušo. Pri tem mi zelo pomaga partner, ki se tega zaveda in me tudi opomni, kdaj je čas, da nekaj odložim in odklopim. Z njim se lahko zares popolnoma odklopim.
Pomembno mi je tudi, da imam okoli sebe ljudi, ki so povsem zunaj tega sveta. Ko nisem v službi in se družim z njimi, se lahko resnično odklopim, ker nihče iz moje družbe ni v medijih ali v mojem poslu.
Kako pa je videti vaš idealni prosti dan?
Moj idealni prosti dan se začne tako, da se zbudim brez budilke. Včasih bi bilo to ob enajstih, zdaj verjetno okoli devetih ali pol desetih. Potem si počasi naredim zajtrk ali si ga narediva s partnerjem, morda greva kam ven pojest kakšen toast. Nato greva peš en krog po centru Ljubljane in na kavo. To je rutina, ki jo imava rada in nama veliko pomeni.
Potem bi imela rada čim manj načrtovanega časa. Čeprav izjemno rada delam, pa tudi ekstremno rada ne delam nič. Nimam težave s tem, da sem pri miru. Poleti lahko dva tedna ležim na plaži, ne delam nič in samo berem knjige.
Moj idealni dan je čim manj načrtovan, da se lahko spontano zgodijo kakšna druženja s prijatelji. Če sem na morju, je idealno, da ležim v senci na plaži in berem pet ur. Morda potem skupaj kaj skuhava ali greva kaj dobrega pojest. V bistvu je moj idealni prosti dan takšen, da delam čim manj, sem na svežem zraku in z ljudmi, ki jih imam rada. Zvečer pa kakšen dober film ali kino. Nič posebnega, ampak ravno zato dobro.
Foto: POP TV, osebni arhiv
Intervju je objavljen v aktualni tiskani reviji SaMMozavestno. Če želite svoj tiskani izvod, nam pišite na info@marketingmagazin.si. Naročniki ste ga prejeli skupaj z Marketing magazinom, vsi ostali pa ga lahko kupite za 4,90 evra.
