Svetovna prvakinja Živa Remic o pritisku in samozavesti
»Na startu moraš predvsem zaupati vase.« Tako razmišlja Živa Remic, mlada slovenska atletinja, ki je letos v Eugenu osvojila naslov svetovne prvakinje do 20 let v teku na 800 metrov.
V pogovoru za Zavarovalnico Vita je Živa Remic opisala tudi trenutek, ko je v Eugenu prečkala ciljno črto. Njena prva misel? »Imam jo.« Veselje je spremljalo predvsem veliko olajšanje, saj se je za rezultatom skrivalo ogromno dela, pa tudi pritiska.
»Ker je bilo za tem res ogromno dela in tudi pritiska. Veliko pritiska si ustvarim sama, ker si vedno želim narediti čim bolje, nekaj pa ga pride tudi od zunaj,« je povedala. Ko je bilo tekme konec in je vedela, da ji je uspelo, se je po njenih besedah vse skupaj sprostilo.
Na začetku ostane samo zaupanje vase
Čeprav je Remic občutek zmage večkrat vizualizirala že pred tekmo, je pravi pomen uspeha začela zares dojemati šele pozneje. Ko se je umirila, prišla domov in uspeh proslavila z najbližjimi, je lahko pogledala nazaj na vse, kar jo je pripeljalo do največjega uspeha doslej.
Na vprašanje, kaj bi povedala Živi, ki je stala na startu finala, je odgovorila preprosto: naj zaupa vase in uživa.
»Naj ne razmišlja o rezultatu in o tem, kaj bo čez dve minuti, ampak naj se fokusira na samo pot do tega rezultata. Vse, kar je bilo treba narediti, je bilo narejeno že na treningih. Na startu moraš samo zaupati vase in uživati v trenutku.«
Prav takšen pristop se kaže tudi v njenem odnosu do treninga. S trenerjem Gregorjem Gradom ne prehitevata dogodkov, temveč količino treninga prilagajata tako, da ostaja dovolj časa tudi za regeneracijo. Zaradi tega v letošnji sezoni ni tekmovala tako pogosto, kot bi lahko. Kljub temu je ohranjala svežino, ki jo je potrebovala za vrhunec sezone.
Tudi medalja, ki se je po podelitvi poškodovala, je tako na koncu postala predvsem del spomina. Pravi, da na koncu je to samo medalja, najpomembnejši so spomini.
Za medaljo je več kot le rezultat
Za Remic ima zlata medalja predvsem osebno vrednost. V njej ne vidi le dokaza, da je bila na eni tekmi najboljša, temveč leta treningov, odrekanj, vzponov in padcev ter vsega truda, ki ga je skupaj s svojo ekipo vložila v šport.
Ko pogleda medaljo, se spomni vsega, kar jo je pripeljalo do tega trenutka. Zato je medalja zanjo predvsem nagrada za opravljeno delo, ne pa cilj sam po sebi.
»Atletika je nekaj, v čemer uživam, našla sem svoje poslanstvo in vesela sem, da imam okoli sebe prave ljudi, ki me podpirajo in vedo, kako delati z mano. Seveda je nekaj talent, ki ti je dan, a je vseeno na koncu ogromno trdega dela, discipline in organiziranosti. Taka medalja je nato samo nagrada,« je povedala.
Pri tem pomembno mesto pripisuje tudi ljudem, ki jo spremljajo na športni poti. Njen trener Gregor Grad z njo sodeluje že več kot pet let, pomembna pa je tudi podpora družine, predvsem staršev, in seveda kluba.
Remic ob tem poudarja, da vrhunski šport ni samo trening. Pomembni so tudi spanje, prehrana, regeneracija, počitek in psihično počutje. Prav ravnovesje med vsemi temi dejavniki je pomembno za dolgoročen napredek, še posebej pri mladi športnici.
Ko je Živa samo Živa
Ob vrhunskem športu 17-letnica obiskuje Gimnazijo Bežigrad, zato je njen vsakdan precej zapolnjen z različnimi obveznostmi. Pri usklajevanju šole, treningov, počitka in regeneracije ji pomaga predvsem dobra organizacija.
Kljub temu si želi ohraniti tudi čas za družino, prijateljice in stvari, ki niso povezane z atletiko. Med njimi so sprehodi s kužkom, narava, druženje s prijateljicami in, ko ima več časa, tudi nakupovanje.
»Ker je atletika velik del mojega življenja, mi je pomembno, da imam tudi trenutke, ko sem samo Živa in ne razmišljam o treningu ali tekmah.«
Prav ta del njenega življenja je ob športnih uspehih morda še posebej pomemben. Čeprav je pri komaj 17 letih že lastnica številnih državnih rekordov in je s svetovnim naslovom v Eugenu postala šele tretja slovenska atletinja z zlato medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu, želi predvsem ohraniti igrivost pri delu. Pred njo sta predvidoma dolga športna pot in še veliko priložnosti za nove dosežke.
Ko zato razmišlja o prihodnosti, ne govori le o novih rezultatih. Želi napredovati, ostati zdrava in uživati v atletiki, predvsem pa ostati zvesta sebi. Zdi se, da je prav to tudi ena od njenih največjih prednosti: da kljub zgodnjemu vstopu med najboljše razume, da šport ni vse, kar jo določa.
