»Z veseljem bom obrnila list in začela pisati naslednjih 20 let«
Pred jubilejnim koncertom v Križankah smo se z Neisho pogovarjali o prostoru, kjer se je pred dvajsetimi leti začela njena samostojna glasbena pot, o pesmih, ki so postale del spominov številnih poslušalcev, o čustvih pred velikim odrom, ustvarjalni trmi in novih poglavjih.
O Neishinem jubilejnem koncertu, s katerim se 26. junija vrača v ljubljanske Križanke, smo poročali že včeraj. Koncert bo del letošnjega Festivala Ljubljana, na odru pa jo bodo spremljali Simfonični orkester RTV Slovenija, njen stalni band in izbrani instrumentalisti. Zdaj objavljamo še pogovor z glasbenico, ki se na prizorišče, kjer se je pred dvema desetletjema začela njena samostojna pot, vrača z velikim čustvenim nabojem.
Križanke imajo v vaši zgodbi posebno mesto, saj se je tam pred dvajsetimi leti začela vaša samostojna pot, zdaj pa se tja vračate z jubilejnim koncertom. Kaj v vas prebudi ta prostor?
Nostalgijo. In neki poseben slovesen občutek. Križanke so magične. Vsi izvajalci to dobro vemo.
Ko pogledate nazaj na svojih prvih dvajset let samostojne glasbene poti, kaj se vam danes zdi večji dosežek – uspešnice, ki so ponarodele, ali to, da ste ves ta čas ostali zvesti sebi?
Oboje. Že to, da še vedno vztrajam v tej svoji branži in da se lahko preživljam kot glasbena profesionalka, je zame uspeh. Kozorogovska trma in vztrajnost se mi splačata. (smeh)
Jubileji so običajno lepa praznovanja, lahko pa tudi precej čustvena soočenja s časom. Kako vi doživljate zadnjih dvajset let? Kot praznik, obračun, novo poglavje ali vse hkrati?
Če povem po resnici, mi gre že zdaj med vajami in pripravami na koncert večkrat na jok, čisto od čustev in hvaležnosti, ker je okoli mene toliko čudovitih ljudi, s katerimi lahko soustvarjam svojo zgodbo. Tako na odru kot za odrom. Bom pa z veseljem obrnila list v svoji knjigi muziciranja in začela pisati nadaljnjih dvajset let.
Koncert v Križankah bo glasbeno precej razkošen, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, stalnim bandom in vrhunskimi instrumentalisti. Kako drugače zadihajo vaše pesmi, ko jih obdaja takšna zasedba?
Ni primerjave s tem, ko jih igramo sami. Aranžmaji zvenijo razkošno, virtuozi dodajo piko na i, za tisto fino noto pa bodo poskrbele še balerine. V čast mi je znova sodelovati s Simfoniki RTV Slovenija in Patrik Greblo je čudovit mojster dirigent. Zvenimo kot »šus«. Upam, da nas še kdaj kakšen oder pokliče.
Vaše skladbe, kot so Planet za zadet, Malo tu malo tam ali Vrhovi, so za mnoge poslušalce vezane na zelo konkretne spomine. Imate tudi vi kakšno svojo pesem, ki vas vedno znova miselno povrne v določen čas ali občutek?
Seveda. Malo tu malo tam me vedno popelje tja, dobrih dvajset let nazaj, ko sem še rahlo prestrašeno odpirala svoj kljunček in iskala svojo identiteto. Zdaj sem končno malo bolj odrasla in našla sem svoj princip in pravi register, kar se petja tiče. Ta razlika se mi najbolj pozna zdaj, ko sem vokalno dozorela.
V slovenski glasbi ste že dolgo prepoznani kot avtorica, pianistka, interpretka in osebnost z izrazitim značajem. Se je bilo v vseh teh letih težko ne prilagajati pričakovanjem drugih?
Kompromisi so samo s tistimi, ki finančno podpirajo moje početje. Ne gre toliko za vpliv na same skladbe kot za izbiro teh, ko se pogovarjamo, kaj gre na ploščo in kaj ne oziroma kaj sodi skupaj. Sem pa na začetku veliko bolj »šlatala« vokal, tudi producentu je bilo to bolj všeč. Ko sem ga v polnosti razvila, sem na tem poligonu postala brezkompromisna. Vedno so se ljudje čudili, zakaj so plošče tako konzervativno posnete, če je v živo toliko večji »šus«. Po eni strani pa mi delajo uslugo, da so potem koncerti resnično presežki posnetkov.
Delujete zelo energično, samozavestno in neuklonljivo. Kje pa je danes vaša bolj tiha, zasebna stran? S čim se ukvarjate, ko niste na odru ali v studiu?
Počivam, crkljam mačke, ukvarjam se s športom, razvajam se v wellnessih, grem na obisk k staršem in perem žehte.
Poletje je za glasbenike običajno zelo intenzivno. Kako naporno bo vaše letošnje poletje, kar zadeva koncerte? Kako pazite nase, da vas takšen tempo ne izčrpa?
Po Križankah bo malo časa za premor in zares ga bom potrebovala, priprave so naporne. Potem pa že s prvim avgustom štartam dalje. Nujno pazim, da se vsake toliko izklopim, tako koncertno kot pedagoško, najraje v juliju in januarju. Tako dobim nazaj zanos in veselje do ustvarjanja, druženja in glasnosti. Tudi ušesa in glas morajo vmes počivati.
Kaj bi si po tem jubileju želeli odpreti kot naslednje poglavje? Še več ustvarjalne svobode, več miru, nove glasbene izzive ali kaj povsem drugega? Nam lahko zaupate, kakšni projekti so pred vami do konca letošnjega leta?
Rada bi dokončala naslednjo studijsko ploščo, potem pa si želim, da se mi kaj takega zgodi v življenju, da me tudi poslovno kam odnese in se mi kaj novega zgodi na tak način, da me preseneti. Prepuščam daljno prihodnost usodi, za kakšno leto vnaprej mi je pa kar jasno. Singli čakajo v vrsti. (smeh)
Foto: Darja Štravs Tisu, arhiv Festivala Ljubljana
