Športnicam ne manjka uspehov. Manjka jim medijskega prostora.
Olimpijske igre v Parizu so bile prve v zgodovini, na katerih je bil delež športnic in športnikov skoraj povsem izenačen. Ženske so predstavljale 49 odstotkov vseh nastopajočih, moški 51 odstotkov. Tudi slovenska reprezentanca je bila razmeroma uravnotežena: 47 odstotkov športnic in 53 odstotkov športnikov. Toda enakost, ki jo vidimo na tekmovališčih, se v medijih še zdaleč ne odraža.
AVTOR:
Na igrišču skoraj enakost, v medijih pa 18:82
Analiza medijske pojavnosti športnic v slovenskih medijih, ki so jo pripravili v Klipingu, razkriva precej drugačno sliko. Če je športno igrišče vse bolj prostor za vse, pa medijski prostor še ni. Raziskava je zajela triletno analizo športnih intervjujev slovenskih medijev med letoma 2022 in 2024, poročanje RTV Slovenija o evropskem prvenstvu v košarki in svetovnem prvenstvu v odbojki leta 2025 ter objave nacionalnih športnih zvez na Instagramu in TikToku.
Najbolj zgovoren podatek raziskave je skorajda šolski primer medijske neenakosti. Med januarjem 2022 in decembrom 2024 so se športnice, športne delavke in druge predstavnice ženskega športa pojavile v samo 18 odstotkih športnih intervjujev slovenskih medijev. Kar 82 odstotkov sogovornikov je bilo moških.
Pri tem ne gre zgolj za vprašanje števila objav. Pomembno je tudi, kdo dobi priložnost, da govori o športu in oblikuje njegovo zgodbo. Analiza je namreč pokazala, da se moški v športnih intervjujih pojavljajo v precej širšem spektru vlog: poleg športnikov govorijo trenerji, vodje ekip, vaditelji, fizioterapevti, profesorji, športni strokovnjaki, drugi člani ekip in družinski člani. Pri ženskah je slika precej bolj omejena – najpogosteje nastopajo športnice z izjemnimi dosežki, mame in predstavnice odnosov z javnostmi. »Vlogo ženske v športnem diskurzu mediji še vedno zreducirajo na posebnost, ne na normalnost,« ugotavljajo v Klipingu.
Kdo govori o športnicah, če ne one same?
Zgovoren primer so smučarski skoki. Nika Prevc je ena najuspešnejših slovenskih športnic, vendar analiza kaže, da o njeni športni poti v medijih pogosto govorijo drugi – njeni bratje in trenerji. Število intervjujev, v katerih o svoji poti in občutkih govori sama, je primerljivo s številom prispevkov, v katerih o njej govorijo njeni bratje, še več pa je bilo intervjujev s trenerji. Obratnega primera v Klipingu niso zaznali: po uspehu moškega skakalca o njem ni govorila katera od njegovih ženskih kolegic.
Razlika je pomembna, ker medijska prisotnost ni samo vprašanje vidnosti. Gre tudi za simbolno moč – kdo je prepoznan kot strokoven, relevanten in dovolj zanimiv, da lahko sam oblikuje pripoved o svojem športu.
Ko zmagajo, postanejo vidne. Kaj pa vmes?
Analiza je pokazala tudi, da športnice v medijih pogosto postanejo zares vidne šele ob največjih uspehih. Takšen primer je judoistka Andreja Leški. Pred olimpijskim zlatom je bila že večkratna dobitnica medalj z evropskih in svetovnih prvenstev ter večkrat razglašena za slovensko judoistko leta, vendar je bila njena medijska prisotnost razmeroma skromna. Prispevki so se pogosto osredotočali predvsem na rezultat, brez širše zgodbe o njeni športni poti, pripravah in ozadju kariere.
Pri Eneju Mariniču, ki je imel podobno uspešno športno kariero, je bila slika drugačna. Čeprav razlika v številu omemb ni bila velika, so mediji njegove uspehe pogosteje spremljali z intervjuji, izjavami, ozadjem priprav in širšim kontekstom športne poti. To pomeni, da športnice pogosto dobijo medijsko pozornost takrat, ko že imajo medaljo okoli vratu. Njihova pot do nje pa ostane precej manj vidna.
Ženski ekipni šport ostaja skoraj neviden
Če posamezne športnice vsaj ob izjemnih dosežkih pridejo v ospredje, je položaj ženskih ekipnih športov še bolj problematičen. To je pokazala primerjava evropskega prvenstva v košarki 2025, na katerem sta nastopili slovenska ženska in moška reprezentanca. Ženska ekipa je odigrala tri tekme, moška sedem, vendar razlika v medijski pozornosti ni bila sorazmerna s številom tekem.
O ženski reprezentanci je bilo objavljenih 143 prispevkov, o moški kar 1.552. Ženska reprezentanca je tako v povprečju dobila 12 objav na dan, moška pa 82. Še bolj zgovoren je podatek o izjavah športnic in športnikov. V objavah o ženskem prvenstvu so izjave športnic predstavljale le 3 odstotke, pri moškem prvenstvu pa je bil delež izjav športnikov 36-odstoten. Ženska reprezentanca je bila tako v medijih pogosto predstavljena predvsem skozi rezultate. »Slovenke so izgubile«, »Slovenke so dosegle četrtfinale« – zgodba pa je redkeje dobila obraz, glas in ime posamezne igralke.
Športnice dobijo glas šele, ko dosežejo nekaj izjemnega
Takšna medijska slika ima svoje posledice. Če športnic ni v medijskih zgodbah, jih je težje poznati, spremljati in si jih zapomniti. S tem pa so lahko manj vidne tudi potencialnim sponzorjem in širši javnosti. Raziskava zato opozarja, da medijska pozornost ni zgolj nagrada za uspeh. Lahko je tudi njegov pomemben pospeševalec. To dobro ponazarja primer Ajše Sivka. Čeprav je bila že prej pomembna članica slovenskih mladinskih reprezentanc, je širšo medijsko pozornost doma dobila šele po izboru na naboru WNBA. Večja medijska izpostavljenost je povečala njeno prepoznavnost in odprla nove priložnosti za partnerstva in podporo.
Avtorji analize ta pojav opisujejo kot »pozitivno spiralo vidnosti«: ko športnica dobi priložnost, da jo mediji predstavijo, se lahko učinki širijo naprej.
Janja Garnbret dokazuje, da je mogoče tudi drugače
Med svetlimi izjemami raziskava izpostavlja Janjo Garnbret, ki je bila v triletni analizi največkrat medijsko izpostavljena slovenska športnica.
Pri njej je pomembno predvsem to, da je bila v medijih najprej predstavljena kot športnica. Ne kot »ženska, ki pleza«, ne skozi videz ali družinske odnose, ampak kot vrhunska športnica z izjemnimi dosežki. Pomembna je bila tudi njena lastna aktivnost. Janja Garnbret je namreč sama stopila v medijski prostor, dajala izjave in se medijem odprla. Raziskava to prepoznava kot svojevrstno medijsko strategijo, ki je očitno delovala.
Ena zgodba lahko spremeni vse, če jo mediji opazijo
Podoben primer predstavlja že omenjena Ajša Sivka, medtem ko zgodba Teje Oblak pokaže drugo plat. Izbira Sivke na naboru WNBA je sprožila več zanimanja slovenskih medijev, povečala njeno prepoznavnost in ji odprla nove možnosti za partnerstva. Teja Oblak pa je kot prva Slovenka dejansko zaigrala v ligi WNBA, vendar je ta dosežek v domačem medijskem prostoru ostal precej manj opažen. Medijska pozornost tako ni samoumevna posledica uspeha. Odvisna je tudi od tega, katera zgodba se prepozna kot vredna pozornosti.
Številke so eno, pripoved drugo
Slovenija ima vrhunske športnice in vrhunske rezultate. Podatki pa kažejo, da jim še vedno primanjkuje prostora za njihove zgodbe. Enakost v športu zato ni samo vprašanje tega, koliko žensk nastopa na tekmovanjih. Je tudi vprašanje, kdo dobi mikrofon, kdo postane obraz športne zgodbe in kdo dobi priložnost, da o svojih dosežkih govori sam. Ali kot sklenejo v Klipingu: »Enakost v številkah je samo začetek. Enakost v pripovedi pa končni cilj.«
Foto: Dreamstime
