»Kljub precejšnji stopnji razvoja smo ljudje še vedno zelo bebavi – in ta bebavost me zelo zabava«
Po štirikrat razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se Perica Jerković vrača s klasično gledališko predstavo. V novi monokomediji Perica 2.0 Pro Max se eden od pionirjev slovenske stand-up scene spopade z umetno inteligenco, svetom, ki zahteva nenehne nadgradnje, in lastnim približevanjem abrahamu.
V predstavi Perica 2.0 Pro Max se Perica Jerković znajde v svetu, v katerem naše travnike kosijo avtonomni roboti, umetna inteligenca pomaga pri poslovnih zagatah in domačih nalogah, novi tehnološki izrazi pa se množijo hitreje, kot jim lahko sledimo. Medtem ko mlajši že programirajo svoje UI-agente, se Perica sprašuje, ali postaja dinozaver. Njegov poskus ponovnega zagona se začne z obiskom visokotehnološkega wellness centra, a vprašanje ostaja, ali se je mogoče nadgraditi tako preprosto kot telefon. In predvsem, ali si človek sploh želi slediti svetu, ki od njega nenehno zahteva novo, izboljšano različico samega sebe.
Kaj se zgodi, ko tehnologija prehiteva človeka, kolena postajajo vse glasnejša, družba pa nas prepričuje, da moramo biti ves čas boljši? S Perico Jerkovićem smo se še pred premiero njegove nove predstave za SaMMozavestno pogovarjali o strahu pred prihodnostjo, samozavesti, samoironiji in luksuzu, ki ga danes najbolj pogreša. Njegov odgovor je precej preprost: čas.
Naslov vaše nove predstave Perica 2.0 Pro Max zveni kot nova, izboljšana različica človeka. Če bi sebe dejansko lahko nadgradili z eno samo funkcijo, katera bi to bila?
Če govoriva o talentih, bi si želel znati peti. Da bi torej imel takšne vokalne sposobnosti, kot jih ima Zdravko Čolić. To je prva stvar, ki mi pade na pamet. Če pa bi gledala, kaj bi pri sebi spremenil vizualno, bi lahko naštevala v neskončnost. (smeh)
Ampak če ostaneva pri sposobnostih, je to zagotovo pevski talent.
Perica Jerković bi si želel, da bi ga mati narava obdarila tudi s pevskim talentom. Toda v novi predstavi se preizkusi tudi v petju.
V predstavi se sprašujete, kako se ne izgubiti v kaotični resničnosti, ki prihaja. Česa vas je v tej novi resničnosti zares strah? In po drugi strani, kaj vas v njej najbolj zabava?
Očitno me zabava dovolj, da sem na to temo naredil komedijo. Seveda ob pomoči odlične ekipe, to moram poudariti, saj pri tem nisem sam in imam kar nekaj soustvarjalcev.
Kaj me skrbi? Ne vem, koga ne bi skrbelo v tej situaciji, ko že ljudje, ki razvijajo umetno inteligenco, opozarjajo, da jim zadeva uhaja iz rok in da nimajo nadzora. Elon Musk, ljudje iz OpenAI, vodilni v tehnoloških podjetjih, pa tudi žvižgači, ki so odšli iz podjetij, vsi govorijo o tveganjih. Možnost, da bi nas ta stvar pokončala, ni zanemarljiva. Ni minimalna. Seveda te mora skrbeti. Idiot si, če te ne skrbi.
Pred kratkim smo spet lahko brali o primeru, ko je neki agent umetne inteligence v okviru testiranja ušel iz predvidenega okolja oziroma ravnal drugače, kot so pričakovali. Med drugim naj bi sprejemal samostojne odločitve, povezane s sabotiranjem konkurenčnega podjetja. Takšne zgodbe so seveda skrb vzbujajoče.
Zabaven pa je predvsem naš človeški pogled na vse skupaj in naša bebavost. Kljub precejšnji stopnji razvoja smo ljudje še vedno zelo bebavi. To je tisto, kar me pri vsem skupaj najbolj zabava.
»Idiot si, če te ne skrbi,« o razvoju umetne inteligence brez dlake na jeziku pove komik.
Umetna inteligenca danes piše, ustvarja slike, glasbo, videoposnetke in celo svetuje ljudem. Ali se lahko komik zaradi nje počuti ogroženega? Se stroj lahko nauči biti zares smešen?
Komiki smo za zdaj še kar varni. Vidim, kako umetna inteligenca izloča oziroma nadomešča nekatere druge stvari, mi pa smo za zdaj še na varni strani.
Do neke mere se bo zagotovo naučila biti smešna. Mislim, da se bo zgodilo podobno kot z Googlovim prevajalnikom, saj bo tudi pri humorju postajala boljša. Del humorja temelji na precej predvidljivih vzorcih, zlasti tisti, ki gradi na presenečenju. Takšne vzorce je možno preučevati, analizirati in se naučiti, kako jih sestavljati.
Humor v širšem smislu pa je veliko težje ponoviti, ker je zelo kompleksen. Družbe se loteva na več ravneh, vsebuje veliko namigovanj in stvari, ki niso izrečene neposredno. Stroj ne more vedno prepoznati, kaj si v resnici mislil. Pomembni so tudi obrazna mimika, kretnje in govorica telesa. Ni vse samo v besedah.
Pravite, da je smeh zadnji analogni upor. Čemu se moramo danes po vašem mnenju še posebej upirati s smehom?
Smeh je nekaj najbolj človeškega. Prav zato ima stroj z njim težave. Smeh pride prav takrat, ko se imamo lepo in želimo, da bi nam bilo še lepše.
Ko smo v dobri družbi, ko gremo nekam v hrib, se utrujeni usedemo na klopco, spijemo pivo in se malo zafrkavamo. Še bolj pa pride prav takrat, ko je hudo. Ko smo v stiski in imamo črne dneve, nam smeh pomaga, da nam odleže in lažje prebrodimo tegobe.
Ljudje se vsemu slabemu že od nekdaj upiramo tudi s smehom in to je nekaj, kar bo umetna inteligenca zelo težko nadomestila. V tem smislu je smeh naš zadnji analogni upor.
Perica Jerković o tem, zakaj smeh lajša marsikatero tegobo: »Ljudje se vsemu slabemu že od nekdaj upiramo tudi s smehom in to je nekaj, kar bo umetna inteligenca zelo težko nadomestila. V tem smislu je smeh naš zadnji analogni upor.«
Vaš junak – no, vi sami – se približuje abrahamu, bolijo ga kolena, tehnologija pa ga prehiteva po levi in desni. Je staranje danes težje, ker imamo občutek, da moramo ves čas slediti svetu, ki se spreminja hitreje od nas?
Že od nekdaj se mi zdi, da so starejši ljudje na neki način marginalizirani. Mlajši pogosto doživljajo starejše kot nekoga, ki je že pri izhodnih vratih. V smislu: ta človek že odhaja, zato se mi ne splača ukvarjati se z njim. Mlajši ljudje so pa polni potenciala.
Zdaj, ko se tudi sam počutim manj mladega, to še bolj opažam. Zdi se mi, da se je meja staranja premaknila še navzdol. Včasih gledam kakšne posnetke iz resničnostnih oddaj, recimo Love Island, kjer se pogovarjajo o starosti, in vidiš, kako absurdno nizko je postavljena ta lestvica. Pri spoznavanju se sprašujejo ali oseba ima 22, 26, ali 31 let. To je že neka valuta. Podobno kot v športu: ko si na napačni strani tridesetih, začne tvoja vrednost padati. Kaj šele, ko si blizu abrahama ali že v pokoju. Če si star in si tudi videti star – kar naj bi bilo normalno – izgubljaš ponudbe, izgubljaš denar. V kapitalističnem režimu je to še toliko bolj izrazito, saj preprosto izgubljaš vrednost.
Zato ni čudno, da se zlasti ženske, ki so kariero zgradile na svojem videzu, tega oklepajo za vsako ceno. Želijo biti videti čim bolje, ne glede na leta, in potem to vodi v različne absurde, predvsem v pretirane lepotne operacije.
Že štirikrat ste razprodali Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Je po takšnem uspehu še mogoče občutiti tremo ali pa samozavest preprosto prevzame krmilo in prepodi vse skrbi?
Best of oz. Na velikem odru v Cankarjevem domu je bil izbor najboljšega iz zadnjih šestih let. To je nekaj povsem drugega kot ta predstava. Perica 2.0 Pro Max je monokomedija z novim besedilom. V njej so sicer tudi krajši stand-up vložki. Nekaj zgodb sem imel že prej, nekaj smo jih ustvarili posebej za to predstavo, saj ne more biti vse samo pogovor s strojem. Potrebuješ tudi monološki nagovor občinstva. Ampak to je monokomedija, ki ima svoj lok, je polnokrvno gledališče.
Iz tega izvira tudi začetna negotovost. Imeli smo že tri predpremiere, četrta je bila pred nami, in ko predstavo prvič izvedeš pred ljudmi, dobiš povratno informacijo, ki ti veliko pove. Zanimivo je, da so se ljudje na drugi predpremieri smejali zelo podobno kot na prvi. Tretji večer pa so se smejali še bolj. Ne vem natančno, zakaj. Morda zato, ker sem se s tehniki že bolje ujel in sem bil bolj prepričljiv, nekatere koreografske stvari so se usedle na svoje mesto, tudi premikanje po odru in kretnje so postali bolj naravni.
Tako da začetna negotovost, niti ne bi rekel trema, hitro mine. Zdaj poskušamo predstavo še izpiliti in dokončno oblikovati. To včasih počneš vse do premiere, včasih pa še dolgo po njej.
Američani za to uporabljajo izraz »to take the air out«. To je, kot da bi posteljnino spravil v vakuumsko vrečko in iz nje iztisnil zrak, da postane vse skupaj čim bolj kompaktno. Posteljnina je sicer že v vrečki, ampak še vedno lahko iztisneš nekaj zraka. (smeh)
»Zame je samozavest predvsem to, da nimaš težav sam s seboj. Poznaš svoje omejitve, hkrati pa verjameš v svoje sposobnosti in svoje delo,« pravi sogovornik, ki sicer nikoli ni imel težav s samozavestjo.
Glede na to, da se pogovarjava za SaMMozavestno, naj vas vprašam tudi, kako ste prišli do takšne ravni samozavesti, kot jo imate danes. Ste si jo izgradili na podlagi izkušenj na odru ali pa vam je bila preprosto prirojena?
Nikoli nisem imel večjih težav s samozavestjo. Ampak samozavesti ne razumem kot to, da si vedno vehementen, da hodiš naokrog z izbočenimi prsmi in si glasen.
Zame je samozavest predvsem to, da nimaš težav sam s seboj. Poznaš svoje omejitve, hkrati pa verjameš v svoje sposobnosti in svoje delo. V nekaj si strastno usmerjen in si zato v to pripravljen vložiti ogromno truda. Ko veliko delaš, potem ni težko stati za tem, kar počneš. Podobno je pri športniku, ki je opravil ogromno treningov. Na tekmo gre z določeno mero zaupanja, ker ve, koliko je vložil.
Ali mi je bila samozavest prirojena ali pa je bila posledica tega, da je bila mama dovolj ljubeča, ne vem. (smeh) Vsekakor pa se spomnim, da s tem nikoli nisem imel posebnih težav.
V času filtrov, olepševanja in popolnih podob je samoironija skoraj protistrup. Se vam zdi, da smo kot družba postali premalo sposobni smejati se sami sebi?
Na neki način se mi zdi, da postajamo podobni Američanom. Nekatere stvari so postale občutljive, čeprav včasih niso bile. Ljudje, ki so na robu družbe in se jim dogaja krivica, so seveda upravičeno prizadeti. Težava nastane, ko določene skupine postanejo tako glasne, da začnejo narekovati pravila vsem drugim in se njihova občutljivost razširi na celotno družbo. Potem se vsi preveč ukvarjamo s tem, kaj je prav, kaj ni prav, kaj smeš reči in česa ne. Pri humorju pa ne more biti prepovedi in ograj. Vsak je lahko na tapeti.
Obstaja pravilo »always punch up, never punch down« – vedno se norčuj iz močnejših, nikoli iz šibkejših. To je pomembno načelo, vendar se mi zdi, da je v praksi humor bolj kompleksen. Če nimaš zlobnih namenov, so zame brez zadržkov vsi potencialna tarča šale. Seveda se lahko kdo pritoži, da nekaj ni primerno, da si vulgaren ali primitiven, ampak to še ne pomeni, da se o tem ne smemo šaliti.
V Ameriki je ta problem precej izrazitejši. V akademskem svetu so leve struje postale tako močne, da so komiki nehali nastopati na fakultetah in kolidžih, ker so naleteli na preveliko cenzuro. Pri nas takšnih težav še ne zaznavam v večji meri.
Ena od ‘nadgrajenih” različic Perice Jerkovića, ki prav tako pride na plan v predstavi.
Danes se od nas pričakuje, da smo ves čas boljši, hitrejši, učinkovitejši, bolj fit in bolj uspešni. Kdaj ste sami pri sebi spoznali, da vam ni treba biti boljša različica sebe? Ali pa si še vedno prizadevate za to, da to postanete?
Če si ne bi prizadeval, da bi bil boljši, bi bila moja privzeta različica verjetno takšna, da bi ves dan ležal na kavču, gledal filme ter jedel čips in sladoled. (smeh)
V resnici uživam v tem, da si polnim glavo z informacijami. Naj bo to v obliki filmov, branja, brskanja po spletu ali česa drugega. Če si ne bi prizadeval, da bi bil boljši, verjetno ne bi bil posebno produktiven. Tako da prizadevanje za izboljšanje samo po sebi ni slabo.
Slabo je, ko pretiravaš, iščeš bližnjice ali si postavljaš nerealne cilje glede tega, kakšen bi moral biti. Potem si nesrečen, ker temu ne ustrezaš.
Sam si še vedno prizadevam za napredek, ampak ne počnem tega za vsako ceno. Poskušam si zastavljati realne cilje. Če ugotovim, da me nekaj dela nesrečnega, poskušam to prepoznati in si reči: »Počasi, tega pa v življenju ne potrebuješ.«
Kaj je danes za vas luksuz? Je to nekaj, kar si lahko kupimo, ali predvsem čas, ko vam ni treba nikomur ničesar dokazovati?
Ko se nama je rodil prvi otrok, mi je prijatelj z Islandije prinesel majhno darilo. Vsakemu je prinesel nekaj malega in napisal, kaj mu želi. Meni je zaželel več časa. To je bilo pred dvanajstimi ali trinajstimi leti, pa je bil čas že takrat tisto, kar mi je najbolj manjkalo.
Tudi danes je zame luksuz predvsem čas. Prva stvar, na katero pomislim, je, da si lahko vzamem dovolj časa za kosilo v miru. To se zelo redko zgodi. Luksuz je zame tudi, da se dobim s prijateljem na pijači, se odpeljem na obalo ali obiščem starše.
V življenju je toliko službenih in družinskih obveznosti. Otroci, služba, hiša, posel, računi, ki jih moraš izstaviti, računi, ki jih moraš plačati, povpraševanja, na katera moraš odgovoriti. Ves čas je nekaj.
Počasi se učim, da lahko vse skupaj za nekaj časa odmislim in si vzamem trenutek zase. Ker ni vredno, da se človek tako žene. Če zboliš, se lahko samo še tolčeš po glavi in jamraš. Pomembno je, da to pravočasno prepoznaš.
Glede na tempo in sistem, v katerem živimo, je čas zagotovo luksuz.
Kaj vas po več kot dveh desetletjih na odru še vedno iskreno spravi v smeh? Se kot profesionalni komik sploh še lahko smejite »neprofesionalno«?
V smeh me spravljajo otroci, ker njihovi možgani delujejo drugače. Moja najmlajša hči je še majhna, zato je pri njej še veliko spontanosti in norčavosti. Seveda pa ne bi rekel, da si želim, da bi nujno šla po mojih stopinjah. Sin je že najstnik in ga zanimajo najstniške stvari.
Sicer pa me včasih najbolj nasmejijo čiste bedarije. Pred časom sem gledal kompilacijo posnetkov trend izziva, v katerem mož zaupa svoji ženi, si na glavo postavi pločevinko, žena pa jo mora z njega zbiti s pasom. Seveda se to vedno konča tako, da ga udari po glavi. (smeh) Udarijo jih po ustih, vratu in podobno, oni zajavkajo, skačejo v bolečinah. Družina spi, jaz pa se v temi do solz smejim tem butastim posnetkom. To seveda ni posebno visok intelektualni nivo, ampak če me kaj nasmeji do solz, so to prav takšne bedarije.
Profesionalnega komika v smeh najbolj spravljajo otroci, ker njihovi možgani delujejo drugače, kot pravi.
Naj povzameva: komu ste pravzaprav namenili svojo predstavo? Kdo se bo najbolj poistovetil z »nadgrajenim« Perico in kdo se bo ob vaših izkušnjah z umetno inteligenco najbolj nasmejal?
To ni predstava v slogu »krompir in klobasa«. In to govori človek, ki je sam zelo »krompir in klobasa«. (smeh) Do neke mere gre za predstavo, ki jo moraš vzeti za svojo, da ti bo zares ustrezala.
Namenjena je predvsem ljudem, ki jih zanima stik človeka z umetno inteligenco, zdaj ko smo že prestopili prag tega novega sveta, ne da bi natančno vedeli, v kaj smo se spustili. Kako se lahko tega lotimo na komičen način? To je ena od osrednjih tem predstave.
Hkrati pa jo namenjam občinstvu, ki si ob mojem novem projektu reče: »Aha, Perica ima nekaj novega. Prav zanima me, kaj bo tokrat pokazal.« Vedno se trudim pripraviti nekaj drugačnega od prejšnjega. Včasih se vrnem h klasiki, drugič poskušam najti nekaj, česar še nisem naredil.
Perica 2.0 Pro Max je avtorski projekt, ki smo ga ustvarjali osem oziroma devet mesecev. Z Dejanom Batoćaninom, Jernejem Celecem in drugimi sodelavci smo ga razvijali brez predloge, povsem na novo. Upam, da bodo ljudje prišli pogledat sadove našega dela.
»Perica 2.0 Pro Max je avtorski projekt, ki smo ga ustvarjali osem oziroma devet mesecev. Z Dejanom Batoćaninom, Jernejem Celecem in drugimi sodelavci smo ga razvijali brez predloge, povsem na novo. Upam, da bodo ljudje prišli pogledat sadove našega dela,« o svoji novi predstavi pravi sogovornik.
Foto: Sandi Fišer/Mediaspeed
