Ljubezen, ujeta v notah: Berliozov Romeo in Julija odpira 9. Zimski festival
9. Zimski festival se bo 10. februarja ob 19.30 v Cankarjevem domu v Gallusovi dvorani začel z enim najbolj drznih in čustveno nabitih simfoničnih del 19. stoletja. Simfonična drama Romeo in Julija skladatelja Hector Berlioz bo zazvenela v sodobni koncertni izvedbi, ki združuje orkestralno razkošje, zborovsko moč in izrazito pripovedno zasnovo.
9. Zimski festival se bo 10. februarja ob 19.30 v Cankarjevem domu v Gallusovi dvorani začel z enim najbolj drznih in čustveno nabitih simfoničnih del 19. stoletja. Simfonična drama Romeo in Julija skladatelja Hector Berlioz bo zazvenela v sodobni koncertni izvedbi, ki združuje orkestralno razkošje, zborovsko moč in izrazito pripovedno zasnovo.
Pod taktirko legendarnega dirigenta Charlesa Dutoita bodo nastopili Orkester Slovenske filharmonije, Državni zbor iz Kaunasa, Festivalski zbor Virtuozi ter trije mednarodno uveljavljeni solisti: kanadska mezzosopranistka Julie Boulianne, diplomantka newyorške Juilliard šole, francoski tenorist Cyrille Dubois, znan po svoji eleganci in tehnični dovršenosti, ter basist Edwin Crossley-Mercer, ki izvedbi dodaja globino in avtoriteto.
Ko simfonija postane pripoved
Berliozova Romeo in Julija ni klasična simfonija, temveč simfonična drama, v kateri orkester prevzame vlogo glavnega pripovedovalca, solisti in zbori pa zgodbo komentirajo, jo razširjajo in poglabljajo. Charles Dutoit ob tem poudarja, da večino dramatične teže nosi prav orkester, medtem ko vokalne sile delujejo kot glasovi razlage in refleksije. Posebej izpostavlja osupljivi scherzo Kraljica Mab, kjer se razkrije ena najbolj navdihnjenih, a tudi najbolj zahtevnih razsežnosti Berliozove glasbene domišljije.
Zborovska prisotnost delu dodaja mogočno zvočno širino, solisti pa z izrazno preciznostjo poskrbijo, da zgodba Shakespearovih zaljubljencev ne ostane zgolj simbol, temveč postane čustveno otipljiva.
Dirigent kot tolmač zgodbe
Za Dutoita dirigiranje ni zgolj vodenje orkestra, temveč proces poglobljenega razumevanja glasbene strukture. Poudarja, da mora dirigent najprej razčleniti partituro, razumeti skladateljeve odločitve in jih nato prevesti v zvok, ki ga lahko občinstvo začuti. Po njegovih besedah vsaka skladba skriva več plasti pomenov in čustev, Romeo in Julija pa predstavlja posebno potovanje v Berliozov notranji svet, kjer zgodbo ne pripovedujejo besede, temveč orkestrske barve.
Berliozova osebna vizija Shakespearove tragedije
Romeo in Julija ni zgolj glasbena interpretacija Shakespearove drame, temveč globoko osebna izpoved Hectorja Berlioza. V delu se prepletajo njegov navdih nad Beethovnovo Deveto simfonijo, ljubezen do umetnosti in močna čustvena vez z igralko Harriet Smithson, ki je bila njegova muza in kasneje žena. Prav ob poslušanju Beethovna je Berlioz spoznal, da lahko simfonija nosi dramatično moč opere, hkrati pa skladatelju omogoča svobodo izraza.
Delo se začne z ostrimi, napetimi toni, ki napovedujejo spore med Capuleti in Montegi. Prolog s pomočjo zbora in solistov razgrne ključne prizore zgodbe, nato pa orkester prevzame osrednjo vlogo. Skozi raznolike zvočne teksture poslušalca popelje od živahnih plesov do intimnih ljubezenskih trenutkov. Središče simfonije predstavlja mogočni Adagio, kjer se v bogati orkestraciji izriše skrivnostni vrt Capuletov, prekinjen le z oddaljenimi zvoki mesta. Med najbolj izrazitimi trenutki so še igrivo scherzo o kraljici Mab, ganljiv pogrebni sprevod Julije ter napeta scena v Capuletovi grobnici, kjer Berlioz doseže vrhunec dramatične intenzivnosti. Sklep simfonije prinese spravo – zbor združi glasove obeh družin in zaključi delo v močni, čustveno nabiti sintezi ljubezni in sovraštva.
Z izvedbo Romea in Julije se 9. Zimski festival odpira v znamenju strasti, drame in glasbene vizije, ki tudi skoraj dve stoletji po nastanku ostaja presenetljivo sodobna.
